nespodobno povabilo

18.11.2013

načeloma imam rada direktnost. morda ne ravno v smislu, da ti nekdo na kak še posebej slab dan, ko si fizično in psihično povsem na dnu, zabrusi v obraz, da izgledaš kot kup dreka – temu bi prej rekla nesramnost (pa čeprav je res). v mislih imam neposrednost v zadevah srca in/ali seksa. raje kot neko igranje razvlečenih in zapletenih igric, ki jih najbrž ne bom nikoli razumela ali obvladala in katerih cilj naj bi bilo pretvarjanje, da niti nismo tako zainteresirani za osebo v igri, imam, da so zadeve jasne.

oziroma sem imela raje do pred nedavnim, ko sem bila ujeta povsem nepripravljena. nek prijateljev prijatelj, za katerega sem sicer vedela, da sem mu všeč, vendar nikoli nisva uspela kaj dosti govoriti, me je po komaj kakih 10 ali 15 minutah pogovora, ki ni vključeval nobenega (vsaj ne zavestnega) flirtanja, nenadoma vprašal: »do you wanna go to your place?« od presenečenja sem – morda malenkost ostro – odgovorila: »well, i am going to my place.«

»so – you don’t want me to come with you?«

»um, nooo.«

»oh, ok. so maybe not tonight.«

»no, definitely not tonight.«

po nekaj trenutkih neugodne tišine sem dodala: »you have a very direct approach.« nakar je zamomljal nekakšno opravičilo in pomirila sem ga, da je vse ok. nadaljevala sva s prvo nevtralno temo, ki mi je padla na pamet, in preostalih nekaj minut pogovora nisva več omenjala neposodobnega povabila.

kasneje sem se spraševala predvsem dve stvari.

prvič, kako to, da je bil tako direkten. to bi se mi zdelo manj čudno, če bi šlo za nekoga, ki bi ga recimo spoznala v baru in z njim flirtala in bi bilo nedvomno jasno, da se močno privlačiva. v tem primeru bi verjetno – vsaj v svojem trenutnem stanju – povabilo sprejela. tako pa gre za praktično najboljšega prijatelja moža moje dobre prijateljice (zapleteno, vem), tako da je jasno, da bo večina stvari prišla na dan. je morda glede na to, da se je ob skoraj istem času razšel z ženo (še vedno težko dojamem dejstvo, da se v mojih letih ljudje že ločujejo in pošiljajo otroke v šolo) kot jaz z ircem, čutil neko povezanost z mano in predvideval, da si želim istega kot on? ali je zadeva veliko preprostejša in je imel enostavno prepolna jajca, da bi razmišljal?

drugo vprašanje, ki mi je rojilo po glavi, je, zakaj sem ga zavrnila. je privlačen, prijazen in zanimiv, poleg tega je glasbenik, kar dokazano dela ljudi fukabilnejše, vrh vsega pa bi mi po vsej nedavni čustveni drami zelo ustrezala kakšna nezapletena telesna afera.

(zdajle imam v glavi tisočkrat prežvečeno frazo, ki jo tako rada uporablja televizijska kolegica carry bradshaw: i couldn’t help but wonder…) je možno, da ne prenesem tolikšne neposrednosti? ali kljub vsemu potrebujem vsaj malo celofana, ki naredi stvari navidezno nedolžnejše? vsaj malo pretvarjanja, da ga v bistvu zanima moja življenjska zgodba in bi rad spoznal mojo osebnost, preden dobi moje telo?

če je to to, potem očitno nisem tako zelo odprta, kot sem mislila.

morda pa gre za to, da se ob tolikšni direktnosti izgubi čar negotovosti in pričakovanja. stvari, ki jih dobimo zlahka, niso nikoli tako privlačne kot tiste, za katere se moramo vsaj malo potruditi. včasih se mi je zdelo prepričanje, da se mora človek delati težko dostopnega, če hoče biti nekomu zanimiv, bebasto. zdaj vidim, da ima poanto.

kar se je dokazalo že dan po nespodobnem povabilu, ko je najin skupni prijatelj praznoval rojstni dan, mojega nesojenega ljubimca pa kar ni in ni bilo. končno se je prikazal, me samo na kratko pozdravil in potem po slabi uri odšel, brez da bi govoril z mano. seveda me je takoj začelo zanimati, zakaj je tako hitro izginil. povedali so mi, da mora naslednji dan delati ali nekaj podobnega. ampak moje zanimanje zanj je, v primerjavi s prejšnjim večerom, močno naraslo.

no, v končni fazi sem ga kontaktirala jaz. mogoče se je tudi sam zavedel, da navidezna brezbrižnost deluje veliko bolj privlačno kot neposrednost. sicer sem ga povabila ven na pivo, ne k sebi domov, ampak kdo ve, kako in kje se bodo zadeve končale. sploh, če ne bo deloval preveč zainteresirano…

  • Share/Bookmark
 

stalkerji

6.11.2013

prav strašljivo je, kako se lahko vsakdo izmed nas v nekem trenutku spremeni v stalkerja. sploh odkar obstajajo razna družabna omrežja, ki beležijo vsak človekov korak, če jim to dopustimo. zlasti rado se zgodi, da po končanem razmerju (predvsem v primeru, da smo bili puščeni mi) obsesivno preverjamo fejsbuk profil svojega bivšega oziroma bivše in mrzlično iščemo dokaze o njihovih novih ljubeznih in aferah. vsako njegovo novo fejsbuk prijateljstvo z osebo – v mojem primeru – ženskega spola, vsako pojavljanje njegovega imena v povezavi s kakšno žensko, ki ni njegova dolgoletna prijateljica ali sorodnica, nam vzbuja sume in vodi v preverjanje njenega profila in nov val stalkanja.

preklet naj bo zuckerberg in njegova banda.

v takšen val obsesije sem za nekaj dni padla tudi sama. na srečo je irec sicer zelo skop uporabnik fejsbuka, zaradi česar sprva tudi nisem čutila potrebe po tem, da končam najino virtualno prijateljstvo. ampak skoraj dva meseca po tem, ko me je pustil, se je na njegovem zidu pojavilo sporočilo njegove nekdanje sodelavke, ki je oznanjalo, da gresta skupaj na irsko. nemudoma sem zaslutila, da je to taista ženska, ki jo je sprva navedel kot vzrok za prekinitev najine veze. dejstva so se nekako ujemala. začelo se je nekajdnevno nevrotično preverjanje njenega profila in iskanje morebitnih novih dokazov. kmalu se je pod sporočilom pojavil komentar irčeve tete, kakšna škoda da je, da je odšla iz dublina ravno sedaj, ko prihajata onadva, in kako lepo bi bilo videti nečaka in spoznati emily (kakor je dotični osebi ime). to sem seveda štela še za dodaten dokaz, da sta zdaj par. vmes sem se sicer skušala tolažiti, da sta mogoče vseeno samo prijatelja in sta šla pač za nekaj dni na irsko. čeprav temu nisem čisto verjela.

v nekem trenutku sem se zavedla, da moje stanje meji na norost, zato sem končno končala najino virtualno prijateljstvo in mu poslala mejl. že pred časom sva se mislila dobiti, vendar sem potem v zadnjem trenutku odpovedala, saj sem se bala, da ne bom prenesla srečanja. ampak želja po tem, da končno izvem, ali sta z emily par ali ne, je bila močnejša kot strah. zdelo se mi je tudi bolje, da to izvem od njega in se s tem poskusim sprijazniti, kot pa da ju nekega dne srečam na ulici in doživim infarkt. poleg tega mi je moral vrniti volneni šal, ki sem ga pozabila pri njemu.

včeraj sva se torej dobila. v dveh mesecih se ni nič kaj spremenil. še vedno je imel tisti tipični, rahlo utrujeni in prepiti izgled, pač posledica štirih dni popivanja na irskem. sprva mi je šel malo na živce njegov, prav tako tipični, šaljivi ton. zdel se mi je neprimeren, glede na to, da mi je zlomil srce. nemudoma je butnilo iz mene vprašanje, ali sta z emily par. njegov »ne« ni bil tako odločen, kot bi si želela. v njem sem razbrala kanček dvoma. takoj zatem je dodal, da sta »bolj prijatelja kot kaj drugega.« kar očitno pomeni, da sta kljub vsemu malo več. vprašala sem ga tudi, če je ona tista, ki naj bi bila razlog za to, da je prekinil z mano. na to je odgovoril pritrdilno. nato je dodal, da se mu zdi, da je lezbijka, ker je ji je menda všeč neka ženska. po tem nisem spraševala dalje.

preostali čas sva se pogovarjala o vsem, kar se nama je zgodilo v zadnjih dveh mesecih. v tem času je bil aretiran zaradi kolesarjenja pod vplivom alkohola in je moral nekaj ur preživeti v celici. izgubil je tudi svoj pasoš, zaradi česar ni mogel na obisk k bratu v london. razmišlja o tem, da bi šel naslednje leto potovat in vmes delat. veliko se očitno tudi druži z emily, s katero je, po mojih predvidevanjih, v nekakšnem fuckbuddy razmerju. skratka, bilo je jasno, da uživa v svojem samskem življenju, končno odrešen suženjskih spon »resnega« razmerja.

pa naj. ali kaj.

čeprav še vedno boli, zdaj vsaj vidim, da z njim pač ne bi imela prihodnosti. naj se zapija do nezavesti s svojimi buddies in fuckbuddies, če mu tako paše, naj preživlja noči v zaporniških celicah in vsak mesec znova izgublja bančne kartice, potne liste, torbe in na milijone sivih celic. naj vsakih nekaj tednov pride na dan z novim načrtom, ki ga ne bo nikoli realiziral, kot je recimo ta o baru, ki naj bi ga odprl s prijatelji, o nakupu razpadle bajturine za organiziranje zabav, o izdelavi trenutno zelo priljubljenih lesenih gajbic za vino, in tako dalje. vse to je sicer čisto simpatično (vsaj to z načrti, tisto s popivanjem in aretacijami malo manj), ampak kaže na to, da še zdaleč ni zrel za razmerje, kakršno potrebujem jaz. to bi mi moralo postati jasno že prej, ampak kaj, ko se je tako enostavno slepiti, ko nekoga ljubiš.

čeprav mi je srečanje z njim spet malo načelo rane, sem vsaj prenehala s stalkanjem. počutim se bolj uravnovešeno. vem, da za razpad najine veze ni kriva neka emily, in da bi do njega prišlo slej ko prej. potreben je bil samo povod.

to je tudi eden od problemov mesta, kot je berlin. v njem živi toliko mladih, privlačnih in samskih ljudi, da je za marsikoga skušnjava prevelika. zakaj bi se vezal na eno osebo, če jih lahko preizkusiš na desetine? ali stotine? glede na to, da nimam več interesa za množično preizkušanje in da so mi one-night-stands mučni, sem morda izbrala napačno mesto. čeprav sem nisem prišla z načrtom, da tu najdem ljubezen svojega življenja, s katero bova skupaj, dokler eden od naju ne krepne, sem verjetno nekje v kotičku zavesti na to vseeno upala.

in verjetno, kljub razsutim sanjam, še vedno upam. do naslednje razpadle veze. in po njej.

  • Share/Bookmark
 

breakup

15.10.2013

pred dobrim mesecem sva se razšla z ircem. natančneje, on je nekega petkovega večera planil v sobo in izstrelil, da ima »feelings for someone else and wants to persue them.« od šoka sem se sesedla na posteljo in jecljala nekaj o tem, kaj bo potem z najino selitvijo in potovanjem v grčijo in kdo je ta »someone else« in kako lahko kar tako na hitro odjebe nekoga, s katerim je skupaj že dve leti in naj bi čez mesec dni z njim zaživel. njegovi odgovori so bili skopi in njegova navzočnost mi je hitro postala mučna, zato sem mu rekla, naj gre. ko je bil že pri vhodnih vratih, sem za njim zavpila, naj pusti ključe mojega stanovanja.

potem se je začelo hlipanje.

prvo noč kljub konkretni količini vodke in cigaret nisem mogla zaspati brez pomirjevala. po slabih treh urah sem se zbudila z ogromnim herpesom na ustnici in dušečim pritiskom v prsnem košu. še zdaj ne vem, kako sem preživela te prve dni. jedla in spala nisem skoraj nič, tako da sem bila videti kot zombi in tudi počutila sem se tako nekako. ko sem šla k njemu po svoje stvari, sem bila sicer trdna in odločna. v nasprotnem primeru bi obstajala velika nevarnost, da se pred njim povsem zlomim, česar pa nisem hotela.

čez nekaj dni mi je poslal mejl. v njem se je večkrat opravičil za svoje gnusno ravnanje in napisal, da ima v glavi totaln kaos in da mu je šele po pogovorih z družino in prijatelji uspelo nekako dognati, zakaj je ravnal tako, kot je. menda je bila punca, ki jo je navedel kot razlog za prekinitev z mano, samo »katalizator najinih problemov«. problemov, za katere sploh nisem vedela, da jih imava. oziroma se mi niso zdeli ravno problemi, sploh zato, ker o njih nisva nikoli govorila. priznal je, da je bil preveč pasiven v razmerju in zato ni nikoli omenjal stvari, ki ga težijo. podobno je bilo z mano, ker pač nisem hotela ustvarjati drame in mu težiti in ga omejevati v njegovi svobodi. očitno sva bila oba preveč uvidevna. in očitno imava oba težave s komuniciranjem.

v odgovoru na njegov mejl sem mu opisala svojo plat zgodbe in razložila vse nejasnosti in zmotne predstave, ki jih je imel o meni. rekel je, da bo za odgovor potreboval nekaj časa. ko se po enem mesecu še vedno ni oglasil, sem vedela, da najbrž ne bom dobila več nobenih odgovorov. in res, ko sem ga o tem pobarala, je napisal, da si je dolgo razbijal glavo, vendar mu ni uspelo iz nje iztisniti ničesar pametnega.

nekaj časa sem mislila, da bova mogoče uspela zvezo rešiti. da potrebujeva dolg, odkrit pogovor, in da morava delati na najinem odnosu. ampak po njegovem zadnjem mejlu sem izgubila še zadnje upanje in delno tudi interes. končno sem začela bolj kritično analizirati najino razmerje in ugotovila, da sem vanj vlagala veliko več kot on in da verjetno še ni zrel za naslednjo fazo. o tem med drugim pričajo dejstva, da mu največ še vedno pomeni popivanje s prijatelji, da ni sposoben govoriti o stvareh, ki ga težijo, in da ne zmore samorefleksije brez pomoči družine in prijateljev.

po vsem tem se sprašujem, koliko ga sploh poznam. zdaj se mi zdijo klišejske fraze iz ameriških filmov, »i feel like i don’t know you at all« ali »who are you?« popolnoma razumljive. dejansko se mi zdi kot tujec in zdi se mi tudi, da je precejšen tujec sam sebi. zdaj tudi razumem, zakaj ne mara ničesar početi sam in zakaj se mora vedno, kadar slučajno je sam, zamotiti z računalnikom ali knjigo. ker se boji svojih misli. kar ima morda spet vezo z njegovo družinsko situacijo, itd., ampak v to se zdaj ne bom spuščala. ne morem si pomagati, da ne bi igrala psihoanalitičarke.

konec koncev je seveda vseeno. kar je, je, in bolje je, da se je zgodilo, preden sem se preselila k njemu. kar bi se moralo zgoditi ta mesec. in kar je bila njegova ideja.

deset dni po tem, ko je prekinil z mano, bi morala iti skupaj v grčijo. ker sva že imela letalski karti in plačanih par nočitev v atenah, pa tudi zato, ker sem si želela proč iz berlina, sem šla vseeno. z mano je šel brat. v kočni fazi je bilo tako morda še bolje, ker imava z bratom bolj podobno predstavo o dopustu in nama ni problem cel dan početi nič drugega kot ležati na soncu in plavati. malo so bili nadležni edino zaljubljeni parčki, ob katere sem se spotikala na vsakem koraku. včasih me je potem zlobno prešinilo: uživajte, dokler traja, itak ne bo dolgo. ah, cinizem, orožje občutljivih in zlomljenih src.

  • Share/Bookmark
 

gobe

16.06.2013

včasih mora človek paziti, kaj piše. kajti lahko se zgodi, da fikcija postane resničnost.

tako se je vsaj zgodilo z mojo kratko zgodbo ”gobe”. v njej sem pisala o ženski, v katere dnevni sobi čez noč začnejo iz tal poganjati gobe.

pri meni je situacija sicer malenkost drugačna. pred dobrima dvema mesecema so se na steni v moji sobi, in sicer tisti, ki meji na kopalnico, začeli pojavljati vlažni madeži. hitro so se širili in čez nekaj tednov se je razvila kar spodobna plesen. medtem si je zadevo ogledal hišnik in strokovno presodil, da se bo zadeva najbrž uredila sama od sebe, zato je madeže enostavno premazal z neko belo snovjo.

vendar so se madeži širili naprej. in pred slabim tednom sem nekega jutra na dnu stene, kjer se stika z lesenim robom in se nato začnejo tla, opazila nekaj nenavadnega. od daleč je bilo videti kot dva majhna surova makarona in najprej sem pomislila, da ju je tja prilepil moj potegavščine ljubeči fant. ko pa sem si ju ogledala pobliže in se ju, za vsak slučaj zaščitena s papirnatim robčkom, dotaknila, sem z gnusom spoznala, da rasteta izza lesenega roba. moja zgodba se uresničuje, sem pomislila, in rahlo omotična oddrsala iz sobe.

od takrat je minilo pet dni in v tem času sta gobi precej zrasli in dobili naraščaj. poleg tega se jima je pridružila še ena, veliko večja kolegica, ki počasi, a zanesljivo leze izpod lesenega roba.

medtem si je steno in kopalnico ogledal nek mojster, ki ga je končno poslala uprava, in v mali kamri med kuhinjo in kopalnico, kjer shranjujemo razno kramo in peremo perilo, za pralnim strojem našel še nekaj primerkov gobje družine. menda je problem v neizolirani kopalnici, zato bo treba najbrž odstraniti ploščice in banjo, izolirati steno, verjetno odmakniti tudi del lesenih tal v moji sobi, kjer se vidno nabira vlaga in ki očitno postajajo idealna podlaga za gojenje gob.

že nekaj dni ne spim več v svoji sobi. v njej kljub na stežaj odprtemu oknu prevladuje nekakšen oster gobast vonj, verjetno predvsem zaradi plesni. ampak najodvratnejši mi je pogled na rastočo in razmnožujočo se gobjo zalego, ki si hoče prilastiti mojo sobo in postopoma verjetno celo stanovanje. v sobo grem samo po najnujnejše, in še takrat se poskusim iz nje čim hitreje pobrati.

očitno je čas, da se izselim iz stanovanja. tako kot protagonistka moje zgodbe.

moram odslej tudi paziti, o čem pišem? morda bi se morala omejiti na ljubezenske zgodbe in pustolovske romane s srečnim koncem. bizarne zgodbe očitno niso najboljša ideja.

  • Share/Bookmark
 

deutschkurs

4.03.2013

prišla je nova cimra in z njo, povsem nenapovedano in neodobreno, tudi njen fant. zdaj v malem trisobnem stanovanju živimo štirje. kar ne bi bil tak problem, če bi bili v krvnem ali duševnem sorodu. in če ne bi bila oba nonstop doma in kadila kot turka (in tudi dejansko sta turka). in če ne bi on nonstop na ves glas prepeval in spuščal čudnih živalskih zvokov. ampak ne morem se konstantno pritoževati nad cimri. komu se pa da poslušati. itak se pa, če bo vse po sreči, čez slaba dva meseca selim.

končno pa je prišla tudi socialna podpora in z njo tečaj nemščine.

jezikovni tečaji za priseljence so ponavadi zanimiva mešanica različnih kultur in karakterjev. med 22 osebki je vse od razrednih klovnov, arogantnih faliranih študentk medicine in starih hipurk do ruskih in tajskih nevest, ki so svoje može spoznale prek interneta in po kakem desetletju življenja v nemčiji ugotovile, da se bo le treba naučiti nemško. v zadnji klopi sedita trideset- in petdesetletnica, ki se ves čas hihitata, in ju utiša šele grožnja, da se bosta morali razsesti. večino časa se počutim, kot da sem spet v osnovni šoli.

so pa tudi kakšni zanimivi momenti. po današnjem branju članka o prekomernem najstniškem opijanjanju, denimo, je moldavka sredi tridesetih vneto zatrjevala, kako kajenje marihuane nujno vodi k tršim drogam, zaradi česar sva z desno sosedo španko, 41-letno seksi mamo 22-in 20-letnih otrok, bruhnili v smeh, in ji je učitelj srednjih let razumno razložil, da temu ni nujno tako.

medtem ko je cca. 50-letna grkinja v hipurskih capah svoji namišljeni sosedi razlagala, kako je poskusila že vse, je otroški nogometni trener iz kameruna učitelja nedolžno vprašal o razlikah med travo, kokainom in heroinom, ker menda nima pojma o drogah in tudi še nikoli ni poskusil alkohola. dobil je zelo dolg in nazoren odgovor, vse od izvora in pridelave do načinov uporabe (učitelj ima očitno izkušnje). in potem razlagal, kako je nekoč v kamerunu vsem članom njegove ekipe trener pred tekmo vsilil neke tabletke, po katerih so tekli, kot še nikoli prej, se brezumno metali po tleh in nasprotnikom pod noge, in na koncu zmagali z 14:0.

po tekmi je dva tedna preživel v bolnišnici, ker je bil tako potolčen. trener je bil menda aretiran.

po njegovi razlagi je moja leva soseda, 40-letna poljska mama treh deklic, navdušeno večkrat vzkliknila, da hoče takšno drogo tudi ona. pomislila sem že, da bi ji dala številko svojega dilerja, a sem si potem premislila. človek nikoli ne ve.

  • Share/Bookmark
 

ocd

22.01.2013

od oktobra, ko se je začela moja kariera brezposelnosti, se ni skoraj nič spremenilo. še vedno vsako jutro ob skodeli čaja pregledujem oglase za delo, kar me, odvisno od splošnega počutja, spravlja v različne stopnje znerviranosti in obupa. preostanek dneva potem preživim ob prekladanju iz sobe v kuhinjo, pasenju firbca nad življenjem drugih s pomočjo družabnih omrežij, prebiranju zadnjega murakamijevega romana, ki šteje okrog 1300 strani in ga berem že nekje od septembra, miniaturnih popravkih kakih že davno napisanih kratkih zgodb, ki najbrž ne bodo nikoli objavljene, ter buljenju ničvrednih tv serij in občasno kakega malo več vrednega filma. saj načeloma niti ne zveni tako grozno. ampak glede na to, da takšen ritem traja že zadnje štiri mesece in da je vse, kar se je spremenilo, samo temperatura, ki je zunaj padle na minus deset, notri pa na ne dosti manj, ter posledično količina cunj, ki sem jih prisiljena navleči nase, vse skupaj postaja že malo dolgovezno.

res pa je, da se je v tem času zgodilo nekaj razveseljivega. in sicer to, da se je nepričakovano izselil cimer, ki mi je šel že pošteno na živce. predvsem zaradi svojega alfa samec sindroma, ki ga je vzpodbujal k pametovanju glede čiščenja in pospravljanja – pri tem pa je bil sam tisti, ki je po dva tedna puščal ostanke juhe v loncu, tako da je čorbica že veselo plesnela in smradila okolico, ter svoj delež ”generalnega čiščenja” stanovanja opravil v bore pol ure, tako da je na hitro posesal tla in jih nato za boljši efekt še lahno namočil s krpo – in celodnevnemu zasedanju kuhinjske mize, ki jo je prekril z leptopom, knjigami in tonami papirja ter se pri tem vedel, kot da je v knjižnici. ko sem se denimo spravila kuhati kosilo in z žlico pomešala po posodi, je z znerviranim glasom pripomnil, ali bi lahko mogoče uporabila leseno kuhalnico. cimri, ki je po kuhinji hodila z usnjenimi copati, ki so se rahlo lepili ob tla, pa je rekel, če se lahko preobuje, ker ima prehrupne copate.

skratka, sredi meseca se je preselil skupaj s svojo ženo in njenim fantom. ne, ne gre za funkcionalno obliko ménage à trois (vsaj ne da bi vedela), temveč za povsem praktične razloge. ker je ex-cimer turek in že kakih osem let vleče študentsko vizo, se je poročil z neko prijateljico svoje zdaj že ex-punce. ker je, tako kot on, levičarska aktivistka, je to opravila iz solidarnosti in brezplačno. pred časom pa se je odločila, da se hoče seliti in da bi, poleg svojega fanta, rada imela še enega cimra. iz praktičnih razlogov je to postal njen mož. glede na to, da namerava zaprositi za nemško državljanstvo, je selitev koristna in mogoče celo nujna tudi zanj. zaradi kontrole. se spominjate filma ”green card” z občudovalcem krasne ruske demokracije gérardom depardieujem in najboljšo igralko stoletja andie macdowell?

namesto njega se je začasno vselil nek dvajsetletni transilvanec. začetno navdušenje nad njegovo nedolžno simpatičnostjo se je kmalu sprevrglo v znerviranost nad njegovo nemarnostjo, raztresenostjo in kaotičnostjo. ne samo, da ne pospravlja za sabo in pušča posodo na prižganem štedilniku, rad tudi ob 2h zjutraj razbija s posodo – kaj točno z njo počne, ne vem, kajti zjutraj je kuhinja ravno tako nastlana, kot prejšnji večer – sesa sobo in si suši lase v predsobi. mogoče je na poživilih, tako kot karakter ellen burstyn v rekvijemu za sanje. ampak glede na to, da ostane samo do konca meseca, sem do njega zelo prizanesljiva. navsezadnje verjetno ni vajen živeti s tako upokojenskima cimrama.

problem brezposelnosti in celodnevnega ždenja v stanovanju je predvsem ta, da postajam rahlo obsedena s čistočo. včasih mi kupi nepomite posode, podrobljen pult in kup praznih steklenic v kotu kuhinje niso prišli do živega. zdaj pa nisem pomirjena, dokler vsega ne pospravim. bojim se, da zametki mojega ocd-ja (obsesivno kompulzivne motnje), ki so bili v glavnem omejeni na štetje predmetov v vrsti in potrebo po urejenem tekstu, preraščajo v resnejšo obsedenost s čistočo. ko bi le čimprej prišlo tisto pismo z zavoda z delo, ki potrjuje prejemanje podpore, in bi lahko začela s tečajem nemščine. ali pa končno našla službo. ali pa bi se zunaj vsaj malo segrelo, da ne bi celih dni preživljala doma, obsedeno čiščoča stanovanje in znervirana nad nemarnimi cimri.

  • Share/Bookmark
 

nikoli nisem bila neka blazna ljubiteljica večine ljudi. že kot otrok sem se izogibala neznancem in vedno potrebovala celo večnost, da sem nekoga sprejela v svoj mali svet. če mi nekdo ni bil všeč, sem ga držala na distanci. starejša kot sem, manj ljudi mi je všeč. verjetno bom nekoč končala kot osamljena stara prdulja, ki jo bodo požrle lastne mačke.

zadnje čase mi grejo še posebej na živce tako imenovani instant razsvetljenci. to so ljudje, ki so še včeraj vase zmetali ogromne količine junk fooda, mesa, se nacejali z alkotom, po možnosti zadevali z vsemi možnimi jajci, kupovali samo ”znamke”, torej cunje proizvajalcev, ki so jih imeli za statusni simbol, čeprav, roko na srce, to po vsej verjetnosti niso bili, in tako dalje. ti ljudje so se očitno neke noči, ko jim prenažrtost z ogljikovimi hidrati ni dala spati, naenkrat zavedli nečesa. to spoznanje je bilo verjetno nekaj najglobljega, kar se jim je kdaj zgodilo, kar pomeni, da je v nekem smislu resnično šlo za razsvetljenje. torej, posvetilo se jim je to, kar se je nekaterim že tam nekje na začetku pubertete: končno so se zavedli, kako prazno in nesmiselno je človeško življenje. morda sicer spoznanje ni bilo tako univerzalno, in je zajelo le njih same. torej zavedli so se, kako brezvezna je njihova služba, kako prazno njihovo preživljanje prostega časa, kako plehki ljudje okrog njih. obšla jih je nenadna tesnoba, mini napad panike, občutek brezizhodnosti – zadeve pač, ki jih nekateri občutimo skoraj na dnevni bazi.

da bi se malo potolažili, so začeli brskati po spletu, googlati besede kot so ”smisel”, ”življenje”, ”duhovnost” in se hitro navdušili nad new ageom. naslednji dan so bili novi ljudje: vegetarijanci ali tisti drznejši celo vegani, ki vsak dan na svojem fejsbuk profilu objavijo svežo modro misel, od svojih ”prijateljev” zahtevajo, da izrazijo všečnost kaki dobrodelni akciji in s tem rešijo življenje vsaj enemu afriškemu otročku, in se čutijo poslane deliti nasvete svojim izgubljenim kolegom. naenkrat tudi postanejo borci za pravice živali, nošenje krzna primerjajo s holokavstom, pri tem pa spregledajo, da sami še vedno nosijo usnjene čevlje. (če jim to omeniš, se sklicujejo na to, da je usnje itak stranski produkt.) svojim sodelavcem med kosilom navdušeno razlagajo o obvladovanju novega položaja pri jogi, ki so jo tako neskončno vzljubili, ter o napredovanju v naslednjo stopnjo meditacije.

hrana kmalu postane njihova največja obsesija. seveda mora biti vsa zelenjava in sadje bio, eko, regionalno in fair-trade, obroki po možnosti surovi in sladkani izključno z agavinim sirupom ali nepredelanim medom. njihov fejsbuk profil pogosto krasijo fotografije njihovih umetelnih kosil, ki so videti kot poročni cvetlični aranžmaji. obvezno morajo poročati o svojih jutranjih joggingih, popitih količinah zelenega čaja in bio nedeljskih brunchih. če imajo, bog ne daj, slučajno naraščaj, ga seveda oblačijo izključno v organski bombaž, hranijo z biokašicami z dodatkom spiruline in kupujejo samo ročno in lokalno izdelane igrače iz naravnih materialov. seveda njihov komaj dveletni krištof že tekoče govori pet jezikov in obvlada kungfu. in je vegan, normalno. po lastni izbiri.

vsem tem instant razsvetljencem, ki se počutijo poslane, da razsvetlijo še vse nas ostale, bi rada sporočila: WE DON’T FUCKING CARE!

obdržite svoja newagevska jajca zase. nam pa pustite naš cinizem in mizerijo in zavedanje o nesmiselnosti sveta. ker, kakorkoli boste obračali, svet bo ostal nesmiseln. in če ste se odločili, da boste praznino polnili z veganskimi zvarki in stojo na glavi, prav. mene pač po veganski hrani napenja in preveč boli vrh glave za stojo. zato raje pizdim. in moram reči, da se po temle zapisu že bolje počutim.

  • Share/Bookmark
 

in potem…

4.10.2012

skoraj mesec dni je že odkar sem oddala svojo magistrsko nalogo. zadnjih nekaj tednov pisanja se je zlilo v nerazločno gmoto sedenja za pisalno mizo, mini živčnih zlomov, slabega in nerednega prehranjevanja, občasnih sprehodov, zelo okrnjenega družabnega življenja in prekratkih noči. nimam pojma, kako mi je uspelo, ampak na koncu mi je. z bolečinami v hrbtu in vratu, s sploščeno ritjo in z resnimi simptomi asocialnosti sem oddrsala v kopirnico v kleti knjižnice, kjer so mi zadevo sprintali in zvezali, ter jo oddala tečnemu starcu na univerzitetni pošti. upam, da je prispela do izpitnega biroja, sicer si bom s plastičnim nožkom amputirala obe nogi.

po skoraj tritedenskem počitku na rodni grudi, v dobrem starem hrvaškem primorju in nato na severu španije, kjer sem malce popravila svojo okrnjeno neto težo in pridobila nekaj barve na svojo obledelo polt, sem zdaj spet v svoji berlinski sobi. brez kakršnih koli obveznosti, razen iskanja službe. financ imam za maksimalno dva meseca, pod pogojem, da z denarjem ravnam razumneje kot zadnje dni, se prevažam izključno z biciklom – ali eventuelno na črno z javnimi prevoznimi sredstvi in si toliko izgradim kondicijo, da bom lahko utekla kontrolorjem – in kupujem hrano v najcenejših supermarketih. vendar sem nakupovanja v lidlu, aldiju ali nettu zmožna samo v stabilnem psihičnem stanju. kadar me daje že samo rahla depresija, se mi stanje silovito poslabša ob obisku omenjenih supermarketov, predvsem zaradi klientele, ki pogosto izkazuje verbalno nasilje, zaudarja po alkoholu, se vriva v vrsto, ali nekontrolirano vrešči iz otroškega vozička. zato takrat raje odidem v višjecenovne trgovine. tu ne gre za nikakršen snobizem, temveč za ohranjanje duševnega zdravja.

imam ogromno časa, ki bi ga lahko koristno porabila za pisanje, vadbo joge, dokončanje pletenega šala, urejanje sobe, obnavljanje zarjavelih prijateljstev, itd. vendar je žal vse, kar počnem, dolgo spanje, buljenje tv serij in občasno druženje. občasno tudi malo berem in grem na kak sprehod. vendar s prihajajočim dežjem tudi to ne bo več možno, saj nimam ustrezne vodoodporne obutve. prebiranje oglasov za službo je zelo depresivna zadeva, zato sem ga zreducirala na minimum. išče se ekonomiste, managerje, itjevce, občasno kake poslovne administratorje. kadar se najde kako novinarsko ali podobno delo, ki bi ga morda celo lahko opravljala, se seveda zahteva perfektno znanje nemščine. angleško govoreče revije ali spletne strani sicer vedno iščejo pisce, a za nematerialno plačilo. referenca v cvju se jim zdi zadostna nagrada za večurno dnevno tlako. tako da je varneje, če človek čim manj brska po teh straneh. že večkar se je namreč zgodilo, da je delo samo prišlo do mene. oziroma me je kdo opozoril na kak oglas ali prosto mesto. sicer pa mi še vedno preostane zavod za zaposlovanje. vendar bi zaenkrat še rada obdržala svoje sanje. tako da grem raje vadit malo joge in morda dokončat tisti šal.

  • Share/Bookmark
 

kratka zgodba

29.04.2012

zgodilo se je. moje pisanje je dobilo priznanje. v obliki nagrade društva slovenskih pisateljev, ki je vključevala kartonasto diplomo, türkov stisk roke in nasmešek, ter nekaj prepotrebnega keša, ki mi bo omogočil kratkoročno preživetje v mestu pasjega dreka in idealistov. in ravno sem pizdila, kako na nobenem natečaju nikoli ničesar ne dobim…

evo je, tule je zgodba.

***

gobe

tistega večera sem se z dela vrnila precej pozno. bila sem utrujena, tako da sprva nisem opazila ničesar nenavadnega. šele pozneje, potem ko sem se stuširala in nekaj pojedla in se končno zleknila na kavč, sem jo zagledala v kotu dnevne sobe, poleg knjižne omare. najprej sem mislila, da gre za kaj drugega, za čudno padajočo senco ali morda umazano nogavico, ki sem jo pozabila tam, ali pa da zaradi utrujenosti enostavno vidim stvari, ki jih ni. dvignila sem se na noge in stopila bliže. ni bil privid niti senca ali nogavica. bilo je to, kar sem mislila že na začetku – goba. od gnusa me je zmrazilo in po glavi so mi začela rojiti vprašanja. kaj za vraga dela goba v kotu moje dnevne sobe? kako se je lahko znašla tu preko čez noči? kako je lahko v tako kratkem času zrasla iz lesenih tal? kajti, kot sem se prepričala, resnično je rasla iz tal, saj sem jo po začetnem oklevanju prijela in ugotovila, da se trdno drži podlage. nisem vedela, kaj storiti. razmišljala sem, da bi morala verjetno poklicati kakega strokovnjaka – strokovnjaka za kaj? za gobe, ki rastejo v kotih dnevnih sob? – ali vsaj upravnika hiše. pogledala sem na uro, in ker se je že bližala enajsti zvečer, sem sklenila počakati do jutra. tako sem gobo pustila, kjer je bila, si skrbno umila roke in šla spat. kljub čudni situaciji sem zaradi utrujenosti hitro zaspala.

naslednjega jutra je bila moja glavna skrb sestanek, ki sem ga imela tega dne. šlo je za zelo pomemben sestanek, ki bi lahko bil lahko odločilen za mojo nadaljnjo karierno pot, zato sem se morala nanj psihično pripraviti. med zajtrkom sem v mislih sestavljala odgovore na vprašanja, ki bi mi jih lahko zastavili, zato nisem imela časa misliti na gobo v kotu dnevne sobe. ko sem si v predsobi oblačila plašč, sem se spomnila nanjo, ampak sem bila sem prepozna, da bi lahko kaj ukrenila. računala sem, da bom zvečer doma prej kot prejšnji dan in bom takrat poklicala upravnika.

vendar sem se domov spet vrnila pozno, pozneje, kot sem mislila. spet sem bila izčrpana, vendar zadovoljna z dnevom. sestanek je potekal dobro in bila sem skoraj prepričana, da bom napredovala. v tej odvetniški pisarni sem bila že skoraj pet let, z mojim delom so bili zelo zadovoljni in glede na to, da je eden od partnerjev odhajal v pokoj, sem pričakovala, da ga bom nasledila. nihče mi tega sicer ni povedal neposredno, so pa vsi ves čas na to namigovali. to bi sicer pomenilo še več dela, vsaj na začetku, še več utrujenosti ob večerih in še krajše konce tedna, ampak plača bi bila neverjetna in ugled bi mi zrasel bolj, kot sem kdaj koli upala. vsega pač ne moreš imeti, sem si rekla med pripravljanjem večerje. ravno ko je zavrela voda in sem vanjo vsula špagete, sem se spomnila na gobo. sranje, sem zaklela, zmanjšala plamen pod posodo in stopila do dnevne sobe. prižgala sem luč in pogledala v kot poleg knjižne omare. mislila sem, da me pogled vara, zato sem stopila bliže. vendar sem videla prav. iz tal ni rasla več ena goba, temveč dve. poleg prve še ena, malo manjša, vendar iste vrste, prav tako siva, s tankim pecljem in velikim klobukom. zmrazilo me je in v želodcu sem začutila rahlo slabost.

to ni mogoče, to ni mogoče, sem si ponavljala, medtem ko sem po predalih v predsobi iskala številko upravnika. končno sem jo našla v mali telefonski knjižici in jo z rahlo tresočimi prsti odtipkala na prenosni telefon. petkrat je odzvonilo, preden se je oglasil hripav ženski glas. opravičila sem se za pozen klic – bilo je že skoraj deset – se predstavila, povedala, iz katerega stanovanja kličem, in vprašala po upravniku. ženska, predpostavljala sem, da njegova žena, mi je povedala, da je na nekakšni službeni poti – le kam hodijo upravniki stavb na službeno pot? – in da se vrne šele prihodnji teden. morala je zaznati obup v mojem glasu, saj me je vprašala, če mi lahko morda ona kako pomaga. njen glas je bil eden tistih hrapavih kadilskih, ki so iz nekega razloga name delovali pomirjujoče.

”hm, torej, zvenelo bo zelo čudno, ampak – v kotu moje dnevne sobe rasteta dve gobi.”

”gobi? mislite plesen?” zaslišal se je klik vžigalnika in trenutek kasneje pozneje globok izdih.

”ne, ne plesen, čisto pravi gobi, takšni, kakršne človek vidi v gozdu pod kakim drevesom. zelo na hitro sta zrasli, čez noč. najprej je bila samo ena, naslednji dan pa še druga.”

”ste prepričani, da ni kaj drugega?” je vprašala med izdihovanjem dima.

”ja.”

”hm …” spet sem zaslišala klik vžigalnika. je bilo mogoče, da si prižiga že novo cigareto?

”zelo nenavadno,” je izdihnila, a v resnici ni zvenela preveč presenečeno.

”vem. ne vem, kaj naj storim. koga naj pokličem.”

”in kdaj točno sta se pojavili, ti dve gobi?” je vprašala s svojim mirnim, hrapavim glasom, kot da bi šlo za nekaj povsem običajnega.

”prvo sem opazila včeraj zvečer, drugo pa danes, pravkar.”

”aha,” je izdihnila in skorajda sem lahko zavohala cigaretni dim.

”torej, mi lahko kako pomagate? res ne vem, kaj –”

”ne skrbite, zjutraj bom poklicala lastnike zgradbe in bodo že koga poslali.”

”hvala vam. ampak – bi jih lahko vi spustili v stanovanje? ne smem namreč manjkati v službi. imam zelo pomembne opravke in –”

”ja ja, ne skrbite, jim bom že odprla,” je zakašljala za konec.

olajšano sem zavzdihnila, se spomnila na špagete in jih odstavila z ognja ravno še pravi čas, da se niso razkuhali.

***

naslednji dan je sredi popoldneva, ko sem se ravno prebijala skozi kupe dokumentov, povezanih z neko stranko, zazvonil moj službeni telefon.

”tukaj novak iz podjetja nepremičnine kal. prejeli smo vašo pritožbo glede … gob v stanovanju. s kolegom sva si šla zadevo ogledat in … resnično so bile v kotu dnevne sobe tri gobe.”

”tri? včeraj sta bili še dve.”

”res? no, v vsakem primeru zelo nenavadno. še nikoli nisem videl česa takšnega. plesen pogosto, ampak gobe, dejanske gobe, ki rastejo iz tal … zelo nenavadno.”

”ja, vem.”

”no, torej, poklicali smo strokovnjake za plesen. gobe so odstranili, dezinficirali tla in mesto, kjer so rasle, premazali s fungicidom. pustili smo odprto okno, da se zrači. pustite ga tako do jutri in se kak dan čim manj zadržujte v dnevni sobi. če se kaj takšnega ponovi, nam takoj sporočite. žal mi je za to, res nenavadno.”

z olajšanjem sem nadaljevala delo do večera, in ko sem se, spet precej pozno, vrnila domov, sploh nisem vstopila v dnevno sobo. spala sem tako dobro, kot že dolgo ne, vesela, da je zgodba z gobami končana.

***

tudi naslednje jutro nisem hodila v dnevno sobo. po zajtrku sem šla na delo, se vrnila precej pozno, si skuhala večerjo – oziroma v mikrovalovki pogrela že pripravljeno lazanjo – in jo pojedla v kuhinji. šele potem sem končno odprla vrata v sobo. ko sem vstopila, me je zajel mraz, saj je bilo okno dva dni na stežaj odprto, zunaj pa temperatura samo nekaj nad ničlo. prižgala sem luč, zaprla okno in vključila gretje. potem sem počasi stopila do knjižne police in nehote kriknila. na mestu, kjer ne bi smelo biti ničesar, je rasla nova goba. siva, s tankim steblom in velikim klobukom, prav takšna kot prvi dve. od obupa so mi stopile solze v oči, in da bi se pomirila, sem šla v kuhinjo in si natočila kozarec jack danielsa. nisem mogla razumeti, kako se mi lahko dogaja nekaj tako iracionalnega in bizarnega. še nikoli nisem slišala, da bi komu iz tal stanovanja v komaj deset let stari stavbi rasle gobe. zakaj se torej to dogaja meni? nihče od sosedov ni potožil o kakšnih gobah, tako da je bilo moje stanovanje očitno izjema. ker nisem vedela, kaj storiti, sem z rahlo vrtoglavico oddrsala spat.

v dneh, ki so sledili, sem bila v zelo čudnem duševnem stanju. dnevne sobe sem se izogibala in na delu ostajala še dlje, kot po navadi. sodelavci so se čudili moji zagretosti, če ne že kar obsedenosti z delom, vendar očitno ni nihče opazil, da bi bilo z mano kaj narobe. tudi sama nisem točno vedela, kaj se z mano dogaja. zavedala sem se stalno prisotne, vendar ne zelo močne bolečine v glavi, kot bi mi nekdo s palci pritiskal v sence, in rahle slabosti v želodcu, kot da bi kaj težkega pojedla. dlje kot sem ostajala v službi, slabše sem se počutila. nisem imela apetita, upadala mi je koncentracija in ves čas sem imela občutek, da zamujam nekaj pomembnega. vedela sem, da potrebujem počitek, da sem počitek pravzaprav potrebovala že zadnjih nekaj let, da takšnega tempa ne bom mogla več dolgo vzdržati, da obstaja nevarnost, da izgorim. v nekem posebno kritičnem trenutku me je obšel občutek, da razpadam, da se moji notranji organi spreminjajo v gnijočo prst in da se bom vsak čas sesedla v prah.

po tednu dni sem kljub vsemu zbrala pogum in, podkrepljena s tremi odmerki vodke, stopila v dnevno sobo. v kotu ob knjižni polici me je čakalo pričakovano: osem sivih gob različnih velikosti. največja je merila v višino kakih dvajset centimetrov, najmanjša približno pet. od slabosti me je zvilo v želodcu in komaj mi je uspelo priteči do straniščne školjke. to je to, sem si mislila med navali bruhanja, to je moje življenje. postala sem krmilo za gobe in gobe se hranijo z organskimi odpadki. postala sem organski odpadek.

***

dva tedna pozneje sem se izselila iz stanovanja in dala odpoved v odvetniški pisarni. nihče ni razumel moje nenadne odločitve, saj so vsi pričakovali, da bom postala nova partnerica. ko me je šef, gospod berger vprašal, čemu odhajam na vrhuncu kariere, sem lahko samo skomignila z rameni in odvrnila, da ne znam razložiti, vendar vem, da je tako prav. na njegovem obrazu sem prebrala mešanico prezira in pomilovanja, vendar mi je bilo popolnoma vseeno.

zdaj že dva meseca živim v malem enosobnem stanovanju na drugem koncu mesta in zaenkrat še nimam službe. navadila sem se na mirno, počasno življenje, z veliko spanja in svežega zraka, in moje počutje se je precej izboljšalo. včeraj sem klicala upravnika hiše, kjer sem živela pet let, da bi poizvedela, kako je s tlemi v moji nekdanji dnevni sobi. spet ga ni bilo doma in njegova žena mi je med prižiganjem cigarete s tistim pomirjujočim kadilskim glasom povedala, da v stanovanju zdaj živi neki mlad par, in da odkar so po mojem odhodu odstranili gobe, o njih ni bilo več sledu.

”res nenavadno, tiste gobe,” je še rekla, preden sva se poslovili, toda tudi tokrat ni zvenela preveč presenečeno.

  • Share/Bookmark
 

praznina

17.02.2012

kak dan se počutim tako prazno, da če bi kdo vame vrgel kamenček, bi votlo zadonelo. brez misli in časovne omejitve bi lahko strmela v poljubno točko, leže, sede, ali stoje, kjerkoli pač sem. menda je to dokaj normalo počutje po dokončanem projektu, na katerem delaš dlje časa in v katerega vložiš veliko energije in ti predstavlja nek cilj, celo kratkoročni življenjski smisel. občutek lahko traja, dokler ne najdeš novega cilja in začneš delati na njegovi izpolnitvi.

včeraj smo imeli drugo in zaenkrat tudi zadnjo predstavo z univerzitetno gledališko skupino. tokrat ni šlo za samo eno (mojo) dramo, tako kot lani, temveč osem kratkih, med katerimi je bila moja samo ena. tako da je bilo vznemirjenje veliko manjše kot nazadnje, v zadevo je bilo vpleteno veliko več ljudi, vseh sploh nisem utegnila spoznati, prvotna skupina je bila razdrobljena na majhne podskupine in vsak je pač delal svoje. občutka kohezivnosti in povezanosti skorajda ni bilo. ena sama skupna vaja je pač premalo. tudi moje deviško režisersko udejstvovanje me ni navdalo z nikakršno strastjo; če kaj, mi je prineslo spoznanje, da si želim ostati zgolj scenaristka.

vsemu temu navkljub mi je žal, da je za nekaj mesecev vsega konec. to pomeni, da moram vso energijo spet vlagati v pisanje magistrske in večno iskanje službe. v mojem mailboxu se kar vrstijo zavrnitve prošenj. tudi moje pošiljanje kratke proze na razne natečaje, slovenske in angleške, zaenkrat ni obrodilo niti piškavih sadov. nekaj upov polagam na natečaj kratkih dram angleškega gledališča berlin; rezultati bodo čez slab teden. nagrada za pet najboljših je uprizoritev in sodelovanje z režiserjem.

vsaj kar se tiče čustvenega in seksualnega življenja se nimam kaj pritoževati. irec je še vedno v igri in mislim, da bo še dolgo. te dni sva imela polletnico, kar pomeni, da bom kmalu podrla svoj uborni rekord devetih mesecev. včeraj je med sprehodom na tleh zagledal kup rezil za olfa nož, ki jih je nabrž izgubil kak emo. zaskrbelo ga je, da bi se na njih lahko porezal kak otrok, zato jih je pobral in vrgel v smeti. ne poznam veliko ljudi, ki bi naredili kaj takšnega. poleg tega je odličen kuhar, ima prismojen smisel za humor in neverjetno seksi rit.

rada bi napisala še kaj, že zato, ker že kakih pet mesecev zanemarjam blog. ampak kot rečeno, danes sem preveč prazna, zato bom poskusila kdaj drugič. upam, da prej kot čez pet mesecev…

  • Share/Bookmark