distopija

22.01.2017

pol osmih zjutraj je sredi zime, mesto je pogreznjeno v mrak, kot da bi bili še sredi noči; od železniške postaje se proti industrijskemu parku vali dolga debela kača temačnih postav z utrujenimi, med seboj podobnimi si obrazi. te postave večino dneva presedijo vsaka na svojem stolu zroč v računalniški zaslon, enakomerno udarjajoč po tipkah, opravljajoč svoje enolično delo.

ob peti uri popoldan se postave kot na ukaz vse naenkrat dvignejo s svojih stolov, izklopijo računalnike, nase navesijo plašče in se v dolgi debeli kači valijo proti železniški postaji. njihovi obrazi so utrujeni in si med seboj podobni. doma bodo te postave pojedle večerjo, posedele pred računalniškimi ali televizijskimi ekrami in šle spat ob primerno zgodnji uri. naslednji dan bo natanko enak temu.

to ni prizor iz kakega distopičnega filma, temveč že dober mesec dni moj vsakdan.

moja pisarna je del velikega industrijskega kompleksa v predmestju dublina. moj oddelek mora delati celo za božične in novoletne praznike, ko ne vozijo niti vlaki in pelje prvi avtobus šele okoli devete zjutraj in so zaprte vse okoliške trgovine, tako da si ne moreš nabaviti niti kosila. vse za produktivnost.

ne samo, da je moje delo nadvse enolično in se moram močno truditi, da ne zakinkam, neka višja inštanca nam celo prepoveduje odpreti okna, da bi v stekleno kletko spustili vsaj nekaj kisika. v ogromni pisarni nas je kakih sto sojetnikov, zato bi bilo treba za normalno delovanje organizma večkrat dnevno prezračiti. ko sem se svoj prvi ali drugi dan  v službi neuspešno trudila odpreti nesrečno okno, so mi sodelavci enoglasno zatulili, da se tega ne sme. moja leva soseda mi je s svojim glaskom petletne deklice povedala, da kršitelja celo čaka nekakšna kazen, ki pa se je nikakor ni mogla spomniti.

gre za eno tistih podjetij, ki deluje po principu tarč. takšna je danes verjetno pravzaprav večina podjetij, ampak ker sem relativno sveža na tej sceni, so mi ti korporacijski prijemi pretežno tuji. tarča v mojem oddelku je visoka – 98% naključno izbranih vzorcev mora biti brez najmanjše napake. kar je precej kruto, sploh glede na to, da nas večina to delo sovraži. potem je tu še produktivnost, saj se pričakuje določena hitrost dela. če si prepočasen, te spodbujajo k hitrosti, kar pomeni, da je večja možnost napak. če imaš preveč napak, te spodbujajo k večji pozornosti, kar pomeni manjšo hitrost. in se hitro znajdeš v začaranem krogu.

vsak teden te povabijo na sestanek, kjer se skupaj ogleda in analizira tvoje napake. za večino bi lahko rekla, da so posledica zdolgočasenosti in utrujenosti. ampak seveda je treba najti kak bolj konstruktiven vzrok in napako ustrezno kategorizirati in natančno opisati. »nisem bila dovolj zbrana« tako postane »neustrezno poznavanje smernic«, »od zdolgočasenosti se mi je začasno omrežil razum« pa se spretno prelevi v »napačno interpretacijo 5. paragrafa 12. odstavka delovnega zakonika«.  po približno 1000 pregledanih oglasih, ki se počasi strnejo v en sam velik zmazek, je težko opaziti milimetrski prozorni logo trgovca v kotu fotografije, kar bi oglas kvalificiralo za kršitev pravilnika o kvaliteti slike. ampak človeška napaka ni dovolj utemeljen razlog, ko te imajo za robota.

samo eno sodelavko imam, ki v tem delu uživa, in to že več kot leto dni. sumim, da je kiborg. morda pa pač zato, ker je madžarka.

ob prihodu in odhodu se moramo logirati na svojem računalniku. če trikrat zamudiš samo minuto, si vabljen na razgovor. to se je zgodilo moji levi sosedi z glaskom petletne deklice. ko jim je razložila, da včasih traja tudi pet ali več minut, da se ji zakurbla računalnik, so ji odgovorili, da naj potem pride na delo 15 minut prej. če prideš na delo prej, jih ne zanima, ni pa šanse, da bi potem odšel kako minuto prej.  od takrat nihče več ne izklaplja računalnika. kar seveda ni dobro zaradi updejtanja. ampak ko ga jebe.

irec mi pravi, naj dam odpoved. ampak ko gledam oglase za delo, se mi zdi, da je bolj kot ne vse en in isti kurac. isto sranje, drugo pakovanje. če je delo vsaj kolikor toliko zanimivo in plača dobra, delaš po 12 ur na dan, ker so pričakovanja tako visoka. mi vsaj končamo ob petih in nam potem ni treba več misliti na delo. ampak posledice so vseeno občutne – cel teden me je mučil glavobol, in to točno do trenutka, ko je v petek nastopila peta ura popoldan in sem zadihala svež zrak svobode, ki bo trajala do ponedeljka ob osmih zjutraj. pričakujem, da se bo takrat glavobol vrnil.

  • Share/Bookmark
 

En odgovor na “distopija”

  1. Katarina pravi:

    Obrni se in steci proc, kar zmorejo podplati!! Pejt rajs v kaksen pub delat, ziher bo vec zivljenja tam. Že bere se grozno, kako mora bit hudo sele v resnici…u don’t need this shit! Srecno

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !