zbogom, berlin

14.11.2016

dober teden je že, odkar sem se iz osrčja hipsterskega raja, obdanega s kaosom hrupnih ulic z verjetno najbolj problematičnim prometom v berlinu, kjer se je vse, kar sem potrebovala za preživetje, nahajalo znotraj radija 500 metrov, preselila v ribiško vas na obrobju dublina, kjer se moraš do najbližjega supermarketa odpeljati z avtobusom. ali avtom, če ga slučajno imaš.

pogled skozi okno namesto umazano belega pročelja sosednje stavbe in orjaškega kostanja, ki mu že v začetku avgusta začenja rjaveti listje, razkriva sivo-modro prostranstvo morja in majhnega otoka s kamnitim stolpom. razgled je vsak dan in vsako uro dneva drugačen, odvisen od svetlobe, hitrosti vetra, oblakov, položaja sonca, nenazadnje tudi od trenutnega počutja.

namesto v trisobnem stanovanju z glasno španko z ircem zdaj živiva v trinadstopni hiši z njegovo prijateljico srednjih let, njenim sinom, tihim možakom z mavricija, štirimi mačkami ter ostarelim psom s šibkimi zadnjimi tacami. do nedavnega so pred hišo živele tudi tri kokoši, ki so vsako noč znesle vsaka po eno jajce.

razen tega, da je hiša potrebna obnove, da so po vseh sedalnih površinah mačje dlake in da se včasih pokvari gretje, je življenje tu zaenkrat čisto prijetno. zlasti po začetnem polomu, ko se je na moje drugo jutro pokvarila peč, ni bilo tople vode, in je lisica ponoči odnesla dve in pol kokoši. po polovico tretje je prišla naslednjo noč. k sreči, kajti pogled na razmesarjeno truplo ni bil nič kaj prijeten. zvečer, ko naju je irčev brat peljal domov z večerje, se je pokvaril še avto.

sicer pa sem zaenkrat navdušena nad prijaznostjo in sproščenostjo ircev, svežim zrakom (menda je med najčistejšimi v evropi) in hrano – imajo odlične sire in maslo (po zakonu se morajo vse krave pasti na prostem, dokler to dopušča vreme), meso in ribe, celo zelenjava je okusnejša kot nemška, da ne omenjam kruha in tort. po nemški prehrambeni (ne)kulturi, ki ji vrhunec gurmanskih užitkov predstavlja klobasa s curryjevim ketchupom (vsaj v berlinu), se počutim, kot da sem prišla v kulinarična nebesa.

zdaj morava priti le še do vira dohodkov in avta. tik pred selitvijo mi je namreč uspelo položiti vozniški izpit, in to šele v tretjem poskusu. prvič me je presenetila rdeča luč (kateri idiot se je spravil postavljati semafor za ostrim desnim ovinkom?), drugič kolesarka, ki sem jo zgrešila le za nekaj centimetrov (ravno treba ji je bilo kolesariti po cesti v času mojega izpita). celotna izkušnja je bila kar zanimiva, saj sem od blizu spoznala pregovorno berlinsko neotesanost; moj inštruktor, kleni (zahodni) berlinčan, je namreč redno odpiral okno in ostale udeleženca prometa, ki se po njegovem mnenju niso pravilno vedli, glasno ozmerjal z idioti. ko je po glavni vožnji peljal nazaj do avtošole, je krepko prekoračil vse omejitve, za nekaj milimetrov zgrešil parkirane avtomobile, in kot za stavo robantil čez kolesarje in ostale nesrečnike, ki so se mu znašli na poti. tako da je pravi čudež, da sem sploh prestala glavno vožnjo.

veselim se že roadtripov po irskem podeželju; navaditi se moram samo še na vožnjo po levi. in znebiti nadležnega glasu inštruktorja, ki me ozmerja zaradi kakšne napake, in mi bo najbrž še dolgo odmeval v glavi.

  • Share/Bookmark
 

En odgovor na “zbogom, berlin”

  1. rush pravi:

    :) super… komi cakam se kak zapis. Me prav zanima kako se bo razpletalo dozivljanje ircev in irske.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !