pred nekaj dnevi sem dala odpoved. o njej sem sanjarila že mesece, ampak me je potem vedno znova zapustil pogum. žal ni šlo tako dramatično kot v filmih – kot prvo imamo odprto pisarno, tako da se ob odhodu od šefove mize ne da zaloputniti z vrati; poleg tega je bil ravno tisti dan bolan, tako da sem pismo predala njegovemu namestniku, in to zelo na hitro in brez razlage – »mimogrede, preden greš, tule je moja odpoved. predaj jo prosim naprej.« vrh vsega je odpovedni rok dva meseca, tako da pretirano dramatiziranje tako ali tako ne bi prišlo v poštev, saj se bomo še nekaj časa videvali na dnevni bazi.

delam v enem od tipičnih startup podjetij, ki so se v zadnjih nekaj letih v berlinu namnožila kot zajci. vsa delujejo po istem principu: pridobijo te s sladkimi obljubami dela v prijateljskem, mednarodnem vzdušju, v moderni pisarni v najbolj živahnem delu mesta, z zastonjskimi pijačami, prigrizki in pivom konec tedna, namiznim fuzbalom, rednimi team eventi in »konkurenčnimi plačami«. četudi večina obljub drži, se za tisto najpomembnejšo izkaže, da »konkurenčen« v tem kontekstu pomeni »minimalen«, in to dobesedno.

ker imam k sreči nizko najemnino in nisem pretirano potrošniško naravnana, me nizka plača pretirano ne moti. precej bolj me moti postopna, a kljub temu drastična sprememba atmosfere, ko podjetje prehaja is startupa v »normalno«. takrat se pokaže, da dobrobit zaposlenih ne le ni tako zelo pomembna, temveč je v resnici globoko podložna kapitalu. vem, da je naivno pričakovati karkoli drugega, vendar šefom vseeno zamerim hinavsko pretvarjanje, da so stvari kakorkoli drugačne. to je tudi eden od problemov novodobnih startupov – so zgolj volkovi v ovčji preobleki. pretvarjajo se, da so zaposlenim prijazna podjetja, gradijo na tako imenovanem timskem duhu, želijo si biti tako rekoč tvoja druga družina (na fejsbuku imamo dejansko skupino, ki se imenuje »(ime podjetja) family« – bruh) in tako spodbujati zaposlene, svoje posvojence, če hočete, da v pisarni preživijo precej več kot tistih sladkih starih osem ur tlake.

od vsega začetka sem čutila skepso do tako imenovane ploske hierarhije, ki jo obljubljajo startupi. nisem se mogla znebiti odpora do ideje, da se v petek zvečer vsi, od direktorjev do praktikantov, skupaj napijemo, pozabimo na položaj, ki ga zavzemamo v podjetju, postanemo morda malce preveč sproščeni, izjavimo kakšno politično nekorektno, ki jo sicer hranimo za najbližje prijatelje, in to naslednji dan seveda globoko obžalujemo. ko se prihodnji teden v kuhinji slučajno srečamo, je vsem izredno nerodno in se pretvarjamo, da se tisti pogovor ni zgodil, saj se zavedamo, da smo prestopili neko mejo. zakaj konec koncev nismo prijatelji, četudi se nadrejeni trudijo ustvarjati takšen vtis. prijateljstvo temelji na enakovrednosti, izenačenosti moči, ki pa je tu seveda ni. dokler bomo delali zanje, bodo naši šefi vedno v nadrejenem položaju, zato je ideja o ploski hierarhiji in prijateljskih odnosih čista iluzija.
v zadnjih nekaj mesecih izginja vedno več ugodnosti, ki so recimo da za silo kompenzirale nizke plače; sodelavcem s časovno omejenimi pogodbami le-teh ne podaljšujejo več; če že zaposlijo nove ljudi, vedno za določen čas. premosorazmerno s krčenjem števila zaposlenih seveda narašča obremenjenost teh, ki ostajajo. čeprav nas zaenkrat še vedno zalagajo z zastonj pijačo in bananami, ter dvakrat letno organizirajo zabavo, nas od »navadnega« podjetja ne ločuje več praktično nič. razen morda tega, da starejša podjetja praviloma bolje plačujejo in se ne pretvarjajo, da so tvoja druga družina, temveč ti dajo odkrito vedeti, da so zgolj in edino tvoja služba.

po odpovedi so mi praktično vsi sodelavci čestitali in priznali, da si želijo mojih jajc. potem ko sem jih opomnila, da jih ne zadržujejo nikakršni suženjski okovi (razen morda tistih nevidnih), so skomignili z rameni in resignirano zavzdihnili, da je itak povsod isto. morda imajo prav, vendar se mi kljub temu zdi škoda še naprej izgubljati čas in dušo ob delu, ki ga bo čez nekaj let najbrž opravljal robot. dokler še nimam potomcev, ki bi jih bilo treba hraniti in oblačiti, se mi zdi neodgovorno do same sebe, da si ne bi dala druge priložnosti.

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !