ne vem več točno, kaj sem pričakovala od enotedenskih počitnic v turčiji z vključenim poletom, prevozom do hotela, spanjem in polpenzionom za samo 350 evrov. bilo je prvič in definitivno zadnjič, da sem storila kaj takšnega. verjetno se mi je zdelo mamljivo končno enkrat oditi na počitnice, kjer je vse že organizirano in se mi ni treba ukvarjati z ničemer, razen počitkom. in to za samo 350 evrov.

že začetek je bil porazen.

čakalnica pred izhodom za najino letalo je bila napolnjena z zanimivo mešanico potnikov. med njimi je bila gruča okajenih rdečeličnih ruskih mladeničev, obilni pari, ki so se mašili s smrdljivimi suhimi klobasami, priletne gospe z lisastimi roza lasmi, in kričeči nevzgojeni otroci. blizu naju sta sedela dva obritoglava tipa z debelimi vratovi in napihnjenimi steroidnimi telesi, tako da sta spominjala na govoreča penisa, ter bejba z ogromnimi kolagenskimi račjimi ustnicami in gigantskimi umetnimi joški, ki so bili v primerjavi z vitkim telesom in pasom obsega 20 centimetrov videti še bolj groteskno. z ircem nama ni uspelo dognati, v kakšni navezi so in kdo s kom izmenjava telesne tekočine. verjetno vsi z vsemi.

ob vkrcanju na razmajano letalo so nas pričakale stevardese, ki so ustrezale okolju: brez nasmeha, z naveličanimi, slabo naličenimi obrazi, kot da se zavedajo poraznega dejstva, da jim ni uspelo dobiti dela pri kakšni uglednejši letalski družbi. sedeži so bili polni sumljivih temnih madežev in nastlani z drobtinami, v umivalnik na weceju je nekdo izpraznil skodelico instant nudljev – ne vem, ali iz skodelice ali želodca –, vse skupaj pa je bilo začinjeno z neznosnim vpitjem in smehom potnikov ter vonjem po postani scalini.

vzlet je bil grozljivo tresoč, in kot v kontrast razsuti notranjosti letala je bilo večerno nebo odeto v žareče oranžne meglice. čeprav načeloma nimam strahu pred letenjem, sta me tresenje letala in pogled na sublimno nebo naenkrat navdala s smrtno grozo, da doživljam zadnje sekunde življenja. k sreči temu ni bilo tako, sicer zdajle najbrž ne bi pisala tehle vrstic. po približno treh mučnih urah, napolnjenih z vreščanjem otrok, smradom po prdcih in klobasah, ter pritožbami priletnih nemk z natupiranimi kratkimi lasmi, ki niso razumele, zakaj stevardese ne govorijo nemško, smo pristali v antalyi.

najin hotel stoji na robu mesteca kemer, ki je nastalo v osemdesetih letih, podprto v glavnem z ruskimi investicijami. posledično večina turističnih delavcev govori rusko, z vrtov kičastih hotelov cel dan vreščijo ruski animatorji, preglašeni edinole s ceneno štanco, ki jo nabijajo zvočniki v vseh barih, na plažah in ladjicah. plaže so do zadnjega kotička natlačene z oštevilčenimi belimi plastičnimi ležalniki, na katerih lovijo kožnega raka rožnato obarvani počitnikarji. samo enkrat sva zaplavala na eni od teh plaž, in sicer ko sva nekoč malo po poldnevu zatavala proti morju v iskanju osvežitve po kolesarjenju na žgočem soncu, in se je naenkrat v smeri od plaže proti hotelom, kot čreda ovac s paše, začela viti kača ljudi, očitno na poti na kosilo. takrat sva imela za dobro uro plažo samo zase. dokler se čreda ni začela vračati in naju pokonci nista vrgli dve obilni starejši rusinji, ki sva jima menda zasedla ležalnika.

v svoji naivnosti (predvsem pa iz dolgočasja) sva v nekem turističnem biroju bukirala tri izlete. kasneje sva ugotovila, da čisto vsak biro v mestu ponuja identične.

prvi izlet v antalyo se je izkazal za prodajno kampanjo. vodič ni izrekel niti enega stavka o zgodovini, kulturi, ali čemer koli zanimivem; glavna in edina tema so cene in nakupi. ker je večina potnikov nemcev, primerja cene v obeh državah, vse od najemnin stanovanj, elektrike in gretja do spodnjih gat. nenapovedano nas dostavijo do manufakture zlatega nakita ob letališču, kjer lahko kupujemo neobdavčeno zlato in ostanemo neomejeno količino časa. ko se ena od potnic pritoži, da program ne omenja nikakršnega obiska manufakture, ima vodič pripravljen dolg, aroganten govor o tem, kako je ob tako nizki ceni izleta normalno, da morajo nekje dobiti provizijo, in da gre lahko, če ji kaj ni všeč, nekam na kavo. ko nas spustijo v prodajalno, traja kakšnih dvajset minut , da pridemo spet ven skozi labirint zlatih verižic, usnjenih torb, spominkov in na koncu še kafičev, medtem ko se moramo celo pot otepati vsiljivih prodajalcev. kolikor vem, nihče ničesar ne kupi.

v antalyi nas vodič pelje v restavracijo, kjer smo obravnavani kot otroci v vrtcu – sedeti moramo za nam določeno mizo in izbiramo lahko med dvema menijema – piščancem ali ribo, oboje praktično brez prilog in servirano kake tri minute po prihodu; pijača, ki ni vključena v ceno izleta, pa je seveda smešno draga. z gejevskim parom, ki sedi nasproti naju, cinično komentiramo situacijo. ostali sopotniki z žalostnimi pogledi molče žvečijo vsak svoj kos piščanca ali ribe.

po večerji nas vrli vodič žene do kavarne, seveda spet s provizijo, kjer naj bi se dobili čez dve uri. vsiljuje nam shopping v nekih cenenih trgovinah in usmerja nekam proč od morja. z ircem se napotiva v nasprotno smer in se k sreči znajdeva v starem delu mesta, zgrajenem na pečinah nad morjem, z lepimi starimi hišami in očarljivimi ozkimi ulicami. to sta tudi edini uri, ki vsaj delno rešita dan, čeprav nama postane jasno, da bi v antalyo lahko prišla tudi sama z javnim avtobusom.

na koncu, po ne vem kakšni logiki, saj je zunaj že temno kot v rogu, sledi vožnja z ladjico. edino, kar odnesemo od nje, je prijeten vetrič v obraz, ker vidimo tako ali tako popolnoma nič.

  • Share/Bookmark
 

2 odgovorov na “trashy počitnice (prvi del)”

  1. B rez glave pravi:

    Končno nekaj zabave! Čarobna Turčija! Človek se počuti kot v kakem filmu ali muzikalu.

  2. vanja pravi:

    Ja, najboljše je bit doma, tako pravi moja babi.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !