vročina

16.08.2015

po nekaj tednih pasje vročine, ki so se vlekli v neskočnost, se je pred nekaj minutami končno vlil dež. ne spominjam se, kdaj sem se ga nazadnje tako razveselila. verjetno kakšno preteklo poletje, po nekaj tednih pasje vročine.

zadeva ne bi bila tako problematična, če mi ne bi bilo treba delati. ni lažjega kot skočiti na katerega od javnih prevoznih sredstev, se odpeljati do jezera in tam leže v senci listavcev prelenariti dan. problem nastopi, če moraš osem ur produktivno presedeti v kotlovnici, ki se ji reče pisarna, brez klime, s približno 40 računalniki, približno toliko z lastnim sokom prepojenimi ljudmi, in nekaj jalovimi ventilatorji, ki leno preobračajo vroč zrak. približno tako, kot če bi odprl prižgano pečico na funkciji vroč zrak.

vrtoglavico in oteženo dihanje poskušam blažiti z močenjem obraza in zapestij z mrzlo vodo v polurnih presledkih; otečena stopala, ki se mi povečajo za kako številko ali dve, tako da je praktično nemogoče obuti sandale in moram po pisarni in veceju tacati bosa, dvignem na kuhinjski stol. koncentracija je posledično tako slaba, da na trenutke pozabim, kje sem, in kaj ravnokar počnem. čudi me, da še nisem storila kakšne usodne napake, ki bi podjetje spravila v bankrot. mogoče sem, samo se bo izkazalo šele čez čas. sicer pa krivda nikakor ne more biti moja, temveč na strani vodstva, ki je preškrto, da bi investiralo v klimatske naprave za »en vroč teden v letu.« s tem, da se je ta en teden letos razvlekel na dva meseca.

sicer bi jih verjetno lahko tožila, ker mora po zakonu delodajalec poskrbeti za normalne temperaturne razmere. ali pa vsaj zagrozila s tožbo in upala, da me odpustijo. tako bi bila upravičena do spodobne socialne podpore naslednjega pol leta in bi se lahko posvetila pisanju. (kot da te priložnosti nisem imela pred dobrim letom, pisala pa sem ravno toliko, kot zdaj – ubore malo ali nič.)

težko je verjeti, da sem že več kot eno leto polno zaposlena. začetni entuziazem nad tem, da imam končno delo in sem zanj celo plačana (za razliko od suženjskih praks, ki sem jih opravljala pred tem), me je minil po nekaj mesecih. nekaj se ga je povrnilo potem, ko sem napredovala v malenkost višjo funkcijo – trenutno sem neke vrste šefica štirim sodelavcem – ampak tudi ta je kmalu minil. v tem momentu sem razpeta med apatijo zaradi dolgočasne, ponavljajoče se narave dela – ta sestoji v glavnem iz vnašanja rezervacij in odgovarjanja na mejle – utrujenostjo zaradi izmen – en teden začenjam ob nečloveških šestih zjutraj, naslednji ob peklensko vročih dveh popoldan – in razpizdenostjo zaradi nizke plače, celo za berlinski standard.

čeprav priznam, da ima kolesarjenje na delo ob pol šestih zjutraj na lep poletni dan svoj čar. sonce se ravno začenja spravljati pokonci, zrak je svež in, ko peljem mimo parka, diši po pokošeni travi; ceste so prazne, trgovine in lokali še zaprti. čas v službi zjutraj mineva blazno hitro – verjetno zato, ker se prvih nekaj ur še ne prebudim povsem in v polzavestnem stanju spremljam dogajanje. zgodba je povsem drugačna ob dveh popoldan, ko se po žgočem soncu z zadnjimi močmi, povsem prešvicana in z zarečo betico v barvi pavijanove riti privlečem v četrto nadstopje, kjer se počasi kuhajo moji sodelavci. skušam se pretvarjati, da ne opazim njihovih zaprepadenih obrazov, ko zagledajo rdečo gmoto, ki je bila nekoč moj obraz.

ta teden sem se začela voziti z avtobusom.

skratka, vročina je hudič. zaradi nje sem tudi začela dvomiti o sanjah, ki jih imava z ircem, da bi se za nekaj časa preselila na tajsko. verjetno je precej klišejsko po treh tednih počitnic v eksotični deželi sanjariti o selitvi tja, in tega seveda nikoli uresničiti. čeprav niti ne bi bilo zapleteno in občutek imam, da bova to nekoč storila. ker – zakaj pa ne. če kaj imamo v teh zbeganih časih, ko nihče ne ve, kaj bi, in kako bi se samouresničil, je to obilica možnosti.

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !