tempus fugit

15.07.2014

čas neverjetno hitro beži, ko ima človek službo. samo kak dan po prejšnjem zapisu, ki je prejel nadvse uporaben komentar lordwalesa, z nasvetom, naj se vrnem domov k staršem, sem namreč dobila službo (še dobro, da ga nisem poslušala). seveda nima niti najmanjše veze z mojimi diplomami, ki se prašijo nekje na knjižni polici, če se niso že kje izgubile, ampak zaenkrat je čisto ok. seveda nam ni treba nositi kravat in dolgih kril. uradni jezik je angleščina, ljudje so nanešeni z vseh vetrov in hladilnik je vedno poln pijače. tako kot vsa ostala mlada podjetja so tudi tu precej obsedeni s team buildingom v obliki raznih večernih pijač, izletov z ladjicami, igranjem pokra, paintballom in podobnimi jajci. načeloma se mi sicer ne ljubi tudi v prostem času družiti z ljudmi, ki jih že tako ali tako gledam skoraj vsak dan po osem ur, po drugi strani pa seveda ni dobro, da je človek prevelik outsider, zato se je treba občasno malo žrtvovati.

vse kaže tudi, da se bom navsezadnje res preselila k ircu. razmišljam celo, da bi šla končno, kakih 14 let prepozno, delat izpit za avto. vse skupaj se nekam strašljivo hitro premika v smer, ki jo večina razume kot normalno odraslost. po eni strani se mi to zdi dobrodošla sprememba, saj sem dobro desetletje živela precej ležerno študentsko in potem še nekaj časa dosti ležerno brezposelno življenje in me je v zadnjih letih malo prepogosto zgrabila eksistencialna tesnoba z občutkom, da izgubljam čas in se nikamor ne premaknem. po drugi strani pa se sprašujem, ali si res želim naslednjih štirideset (ali koliko že znaša povprečna delovna doba) let preživeti v enoličnem ritmu osem- (v najboljšem primeru) urnega delavnika, gospodinjskih opravil na en prosti dan in mogoče kakšnega izleta na drugega.

že zadnji mesec in pol, odkar sem začela delati, mi je minil strašljivo hitro s praktično neopaznimi razlikami med posameznimi dnevi. če tako živiš preostanek življenja, vse tja do penzije, se ti mora vse skupaj zdeti kot ena sama gmota enoličnih, vedno istih opravkov in dogodkov, z redkimi izjemnimi pripetljaji, in seveda neizbežno jamo, ki nas na koncu vse čaka.

zadnja leta, predvsem odkar živimo 1000 kilometrov vsaksebi, se odlično razumem s svojimi starši. zdi se mi, da ju šele zdaj začenjam spoznavati kot človeka in ju ne vidim več kot le bolj ali manj zatežena starša. sploh kadar me obiščeta v berlinu, se počutim, kot da sta na obisk prišla prijatelja, s katerima gremo na pivo in si pripovedujemo zanimive zgodbe iz svojih življenj in razpravljamo o aktualnih dogodkih. opažam, kako podobna sem jima v nekaterih pogledih in včasih v svojem odnosu z ircem vidim svoja starša. to seveda ni čisto nič nenavadnega, saj menda v partnerskem odnosu podoživljamo vzorce, ki smo jih bili deležni v otroštvu. (grem stavit, da je vsak nasilni moški, ki pretepa svojo partnerko, redno prejemal batine od svojega očeta, ta pa od svojega, in ravno tako njihove mame in babice, in tako naprej v nedogled.)

zdaj tudi povsem verjamem staršem, ki sta že pred leti govorila, kako hitro mineva čas tam nekje po 30. letu. resnično se mi zdi, kot da je zadnjih pet let trajalo komaj nekaj mesecev. in v tem času se spominjam predvsem izjemnih dogodkov, okrog katerih se pravzaprav sploh lahko orientiram. tako je potem s celim življenjem. vse tiste ure, ki sem jih preživela ob guljenju knjig v zatohlih čitalnicah ali ob enoličnem delu za računalnikom, so se že zdavnaj izgubile v oddaljenih kotičkih spomina. v ospredju ostajajo dnevi, ko se mi je zgodilo kaj neobičajnega, neustaljenega in izjemnega. manj kot je takšnih dogodkov, bolj enolično in krajše se zdi življenje. preden se zaveš, ti odrastejo otroci (če jih imaš), se izselijo od doma (če imaš srečo) in že vlečeš penzijo (če imaš srečo) in potem nekega dne enostavno krepneš (če imaš srečo in ne krepavaš počasi in boleče za kakšno zateženo boleznijo). tako nekako kot v zadnjem filmu richarda linklaterja, boyhood, ko tik pred koncem patricia arquette, oziroma njen karakter, s solznimi očmi potoži sinu, ki odhaja na college: “i just thought there would be more.”

zato se splača potruditi, da bo čim več tega “več” in da na smrti postelji ne bom ena izmed tistih preštevilnih nesrečnikov, ki obžalujejo vse zamujene priložnosti, nikoli doživete avanture in nesmiselne nadure. tako da je zdaj čas, da se na svoj prosti dan poberem izza računalnika in grem ven, novim intenzivnim doživljajem naproti. ali vsaj plavanju in ležernemu poležavanju ob jezeru.

  • Share/Bookmark
 

En odgovor na “tempus fugit”

  1. rush pravi:

    :) res je (predvsem tisto o jebenem casu po 30em)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !