brezposelnost

30.05.2014

precej negotovi časi so. izseliti se moram iz stanovanja, ker bi ga ena od cimer rada imela zase in ima žal to moč, da to lahko tudi izpelje. poleg oglasov za delo tako vsak dan pregledujem tudi ponudbo stanovanj, od katerih si povprečno lahko privoščim približno enega na vsakih sto, pa še to kakšno luknjo v betonskem bloku v obskurnem delu mesta. načeloma iščem dvosobna stanovanja, v katerem bi lahko živeli skupaj z drugo cimro – soizgnanko. kar zna biti sicer malce problematično, saj ima ogromno krame in bi potrebovala loft, da bi lahko vanj spravila neštete škatle materiala, ki ga zbira za svoje bizarne inštalacije, in ki bi ga marsikdo lahko zamenjal za smeti.

v ponedeljek sem začela hoditi na dvotedenski tečaj pisanja prošenj za službo za akademike. zveni rahlo absurdno in to tudi v resnici je. nisem še slišala za narod, ki bi bolj kompliciral s prošnjami kot nemci. obstajajo točno določena pravila glede forme in vsebine, od profesionalne fotografije na naslovnici (na kateri ne smeš biti oblečen preveč pisano ali biti preveč resen ali se pretirano smehljati) do števila praznih vrstic med navedbo prejemnika prošnje in začetkom pisma. potem obstaja cela znanost o izgledu in vedenju na razgovoru, o tem, katerih kretenj nikakor ne smemo uporabljati, kakšne barve srajce so sprejemljive in kakšen smalltalk je dovoljen. dejansko se ogromno ljudi ukvarja z organizacijo tečajev pravilnega prijavljanja za službo in nekateri s tem tudi mastno služijo. (mojega sicer sponzorira zavod za delo, sicer nanj ne bi hodila).

tečaj vodi herr werner, ki je star kakih 55 let, misli, da svoje delo obvlada in da ima smisel za humor. v resnici večino časa prebije v svoji pisarni, medtem ko ‘tečajniki’ ždimo vsak za svojim računalnikom in domnevno popravljamo svoje življenjepise. to naj bi počeli 10 dni, čeprav sem jaz svojega ‘popravila’ v približno eni uri. herr werner ima zelo slabo zobovje in rdečkast obraz, poln žilic. sumim, da je alkoholik. ko govori, se mu v kotičkih ust nabira bela pena. ko pove kaj, kar se mu zdi še posebej bistroumno, se glasno zahahlja in hitro pogleda po svojem občinstvu, da bi videl, če se kdo smeji z njim. ponavadi se ne. njegove ideje o iskanju službe so zelo staromodne. prepričan je, da je treba priti na razgovor v obleki oziroma kostimu, čeprav doslej še nisem imela razgovora v okolju, kjer bi kdorkoli nosil obleko. sploh ne v berlinu.

zadnjič smo imeli  tako imenovani workshop o socialnih mrežah in o tem, kako jih lahko izkoristimo za iskanje službe. ‘workshop’ je trajal pol ure in vse, kar smo izvedeli, je, da so socialne mreže koristne, saj lahko preko njih dobimo delo. herr werner se je pohvalil, da je preko poznanstev dobil tri službe in da se tega nikakor ne sramuje. predpostavljam, da je tudi svoj aktualni položaj pridobil preko vez. prepričeval nas je, naj nam ne bo nerodno poklicati nekdanjih sošolcev in znancev, ki jih nismo videli že 20 let, in obnoviti stikov. malo smalltalka, kakšna kavica ali kosilo, in na videz mimobežna omemba brezposelnosti, in kdo ve, mogoče v kratkem dobimo kakšno ponudbo. res super tečaj, kjer te učijo, da je najlaže priti do službe po vezah (sploh, ker je res). potem bi nas morali naučiti še, kako najučinkoviteje hliniti simpatijo do ljudi, ki jih ne maramo, ampak bi nam lahko koristili.

na srečo smo od petih ‘tečajnikov’ štirje precej cinični, tako da s humorjem prenašamo poskuse herra wernerja. malo manj ciničen je edino najstarejši od nas, ki je star blizu petdeset in že več let brezposeln. verjamem, da mu ni več do smeha. zadevo jemlje zelo resno in si vestno zapisuje nasvete in napotke ter sodeluje v debati o tem, kakšna dolžina krila je še sprejemljiva na razgovoru za službo.

  • Share/Bookmark
 

En odgovor na “brezposelnost”

  1. lordwales pravi:

    Ne ga srat s temi tečaji. Dokler ni službe, nazaj k staršem, in dnevno v Ljubljano. zardi mene lahko vodi ta tečaj tudi barck Obama, mi dol visi.

    Vzami kakšno koli plačano delo, in pozabi na akademski naziv. Jaz sem 7 let in en mesec pisal vsak tden razen dopusta politično satiro za Većer. Tam jim dol vise akademski. In zdaj s prihranki nekako v hotelu mama preživim.

    Imam staus invalida, pa si s tem lahko kaj obrišem.

    Če se hočeš ppvspeti na vrh, se nauči hoditi po tleh.

    Standard europass in to je to

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !