comeback

12.04.2014

sem vedela, da mu bo slej ko prej žal in me bo hotel nazaj. pisal mi je že pred dvema mesecema in se želel dobiti z mano. pa sem ga pustila malo čakati, naj se še malo potensta in pocvre v lastnem maslu. zadnjič me je potem poklical in zvenel je tako obupano, da nisem mogla reči ne. ko se je prikazal pred vrati, je bil videti tako nervozen, da se mi je skoraj zasmilil. bila sem neverjetno mirna in ležerna, celo smehljala sem se. izgledal je spremenjen, resnejši in nekam zrelejši kot pred pol leta. pogovarjala sva se skoraj pet ur, razložil mi je, da je takrat trpel za nekakšno krizo poznih dvajsetih in se čutil razklanega med starim, neodgovornim življenjem, zaznamovanim s ponočevanji, pijančevanji in površinskimi stiki, ter novim, zrelejšim in odgovornejšim življenjem z mano. in se je, preprosto rečeno, usral. kar je potem sovpadalo še s tisto žensko, ki je bila menda samo distrakcija in nikoli ni nameraval imeti nič resnejšega z njo. kmalu mu je baje postalo jasno, da je zajebal. in če bi bila pripravljena biti spet z njim, bi menda veliko več vlagal v vezo, me podpiral, preživljal z mano več časa, in se predvsem več pogovarjal. deloval je resno in iskreno in verjamem, da res verjame v vse to.

vprašanje je, če jaz verjamem, da bo njegova namera trajna. sicer je to nemogoče vedeti. vsako razmerje, v katerega se spustimo, pa naj je z nekom svežim ali pogretim, je tvegano. tudi če se nam sprva zdi, da bolje ne bi moglo biti in že delamo scenarije, kako bomo skupaj dočakali stara leta, še vedno srečno zaljubljeni ali vsaj ljubeči, slej ko prej pridejo na plano strahovi, frustracije, čustvena prtljaga iz preteklih razmerij, nerazrešeni družinski odnosi, ojdipovski in podobni kompleksi, ali pa enostavno nedoraslost. od naše čustvene zrelosti je potem odvisno, kako se bomo s tem spopadali. če nam je manjka, bomo, tako kot irec, pobrali šila in kopita, po možnosti na čim bolj krut ali vsaj dramatičen način, in za sabo pustili upostošenje. in ravno to je tisto, kar je težko oprostiti, in na čemer je težko ponovno zgraditi nekaj novega.

vsemu navkljub je tu še vedno zelo močna kemija, ki me je vseh pet ur vlekla k njemu in sem se le stežka premagovala, da nisem planila v njegov plečati objem. poleg tega zdaj oba veva, kako pomembna je komunikacija in sprotno reševanje problemov, četudi se zdijo majhni. in menda je nehal toliko ponočevati, ker je ugotovil, da mu ne prinese kaj dosti več od vedno hujših mačkov in nesmiselnega trošenja financ. po drugi strani pa mi je strl srce in me zavrgel kot vrečko s pasjim drekom in sem ga ravno dobro prebolela. tako da bi trajalo kar nekaj časa, preden bi se mi povrnilo zaupanje vanj. poleg tega sem v fazi, ko čutim močno potrebo po tem, da si naredim nek načrt za bližnjo in daljno prihodnost. in to je lažje storiti sam, brez da na tvojo odločitev vpliva čustvena ali telesna navezanost na nekoga. tako da bi bilo smiselno najprej poskrbeti za materialno osnovo in šele potem za ostale aspekte.

v vsakem primeru pa si zasluži najmanj to, da še nekaj časa ostane v negotovosti.

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !