končno je pritisnila prava zima, s temperaturami okrog -10 ali še manj. načeloma me zunanji mraz ne moti, moti pa me, ko se moja soba kljub polno odprtemu radiatorju nikakor ne segreje in oblečena v tri jopice ter zavita v deko patetično čepim v naslanjaču in zmrzujem. sanjarim o ljubimcu, ki bi mi pogrel kri, in še kaj drugega, ampak namesto da bi se podala v akcijo v katerega od petdeset tisoč barov ali klubov, ki so se v zadnjih letih nasrali v okolici, ponavadi obtičim za mizo v kuhinji, ker je tam najtopleje, in s cimro tolčem vodke iz zmrzovalnika. ali pač kak drug alkohol, ki je ravno pri roki.

ker je moje življenje trenutno precej dolgočasno in rutinirano – vstajanje ob pol osmih, zajtrk, umivanje zob, oblačenje, podzemna, job (ki to ni, ker je v bistvu praksa, ampak job se sliši bolj imenitno), podzemna, večerja, serije/filmi/knjige, spanje – lahko napišem kaj o cimrinem ljubezenskem življenju. videva se namreč s približno dvajset let starejšim možakom, ki je njen sodelavec in ima hči natanko njenih let. še vedno je poročen – vendar z ženo nista skupaj – in ima obenem punco, ki je natanko cimrinih let. ampak menda nista seksala že kako leto in imata nekakšno krizo. preveč dobro jima res ne more iti, če več časa preživlja z mojo cimro. vse skupaj se mi zdi prezapleteno in predramatično, da bi si želela imeti kaj preveč opravka s tem. ampak cimra nekako hendla. vsaj zaenkrat. v mladosti je bil junkie in je nekaj let celo živel na ulici. pri 18 se je poročil in imel otroka. zdaj izdeluje inštrumente in razne zadeve iz usnja in lesa, igra v bendu in se ne pusti omejevati z raznimi konvencijami.

dobra stran njegove starosti (ima jih kakih 56) je ta, da se mu zaradi zavedanja omejenega časa, ki ga ima na razpolago, ne da ukvarjati z nobenimi igricami, pumpanjem ega, neodločenostjo in podobnimi jajci. zato se recimo ne obotavlja priznati, da je zaljubljen, ne zdi se mu sramotno poslati 10 mesidžev v dnevu in sredi noči zvoniti na vrata, da bi ji prinesel svetilko, ki jo je ravno naredil (čeprav je to občasno malo nadležno za ostale stanovalce). po eni strani zveni kot obsedenost, po drugi pa si želim, da bi lahko absorbirala vase malo njegove spontanosti in jajc (ne dejanskih seveda, da ne bo pomote. njegova jajca me niti malo ne zanimajo).

sita sem že namreč te preklete racionalnosti in analitičnosti in tridesetkratnega premisleka, preden kaj rečem ali storim. če bi vedeli, da imamo samo še kratek čas, preden se stegnemo, verjetno ne bi več izgubljali toliko časa in energije z analizo vsake jebene besede, lastne ali tuje, in enostavno sledili trenutnemu impulzu. tako pa se preveč bojimo za svoj krhki ego in skrbimo za brezhiben videz svojega superega. verjetno zato nekateri od nas občasno radi malce pregloboko pogledamo v kozarec ali potegnemo vase kako kemično snov – da bi vsaj za nekaj ur ušli svoji glavi, svojim (samo)kritičnim, pretirano analitičnim možganom in notranjemu glasu, ki kar naprej teži in nekaj hoče od nas. kakšna blaženost je pravzaprav, ko za nekaj časa v glavi vse potihne, ko se brez povoda režiš vsemu in ničemur, klobasaš neumnosti in plešeš kot varovanec zaprtega oddelka psihiatrične klinike. ker ti je povsem vseeno, kaj si kdorkoli misli o tebi, ali boš naredil iz sebe največjo budalo pod soncem in ali si videti kot courtney love v najslabši fazi. nič od tega ni niti najmanj pomembno, saj ti je uspelo utišati svojega največjega kritika in ječarja – svoj ego, samega sebe.

edini problem je seveda nevarnost alkoholizma oziroma zlorabe drog. in pa dvojni maček naslednji dan – fizični in moralni. kajti s streznitvijo se spet zbudi tisti nadležni glas v razboleli betici in ti začne jovo na novo težiti.

  • Share/Bookmark
 

4 odgovorov na “ko v glavi vse potihne”

  1. matr, pravi:

    kok dober blog! da ne bi slučajno nehala s tem. vsi, ki so bli za kej, so že nehali…

  2. nekdo pravi:

    like :)

  3. kariel pravi:

    hvala :)

  4. marjan birsa pravi:

    buuuu…?

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !