pa ne še en blog…

prek nekaj dnevi me je doletela precej neprijetna izkušnja – imela sem priložnost spoznati, kako zaudarja nekaj dni staro truplo. ne, niso me pritegnili čari nekrofilije niti se nisem odločila za prakso v mrtvašnici. se je pa zato priletna soseda, stanujoča nadstropje pod mano, odločila zapustiti ta kaotični svet. pri tem se je očitno odločila tudi, da o tem ne bo obvestila nikogar, in bo raje več dni razpadala v svojem stanovanju, dokler se ne bo nasproti stanujoči sosedi zazdelo sumljivo, da je že nekaj dni ni na spregled ter da ne odpira vrat in bo zato obvestila policijo. slednja bo po neuspešnem trkanju, zvonjenju in razbijanju razbila vrata in se skoraj onesvestila od neznosnega smradu po njenem propadajočem mesu. vonj se bo potem razširil po vsem stopnišču in se pritihotapil tudi v stanovanje zgoraj živeče, nič hudega sluteče in na vonj že tako pretirano občutljive dekline, ki ji bo nato še celo popoldne slabo in bo brez apetita, dokler ne bosta prišla domov njena cimra in malo omilila situacijo. truplo bodo potem v črni neprepustni vreči odvlekli v mrtvašnico, na vrata prilepili policijski trak, vonj pa se bo že prihodnji dan razblinil.

dobra stran vsega pa je, da je bila ta stara gospa tista, ki nas je spravljala ob živce zaradi stalnega paranoičnega zaklepanja vhodnih vrat, kar je pomenilo neprestano dirjanje po stopnicah dol in gor, če je cimer slučajno pozabil ključ ali če si dobil obiske. cimer se je ob tej moji ugotovitvi zgrozil in me opozoril, da bog sliši vse. pojasnila sem mu, da bog ve, da ne mislim resno. (nihče od naju ni v resnici veren). čeprav malo pa mogoče vseeno… gospa je bila itak stara in nas je dovolj kaznovala že z zasmraditvijo stopnišča…

no, naj počiva v miru.