pred nekaj dnevi sem dala odpoved. o njej sem sanjarila že mesece, ampak me je potem vedno znova zapustil pogum. žal ni šlo tako dramatično kot v filmih – kot prvo imamo odprto pisarno, tako da se ob odhodu od šefove mize ne da zaloputniti z vrati; poleg tega je bil ravno tisti dan bolan, tako da sem pismo predala njegovemu namestniku, in to zelo na hitro in brez razlage – »mimogrede, preden greš, tule je moja odpoved. predaj jo prosim naprej.« vrh vsega je odpovedni rok dva meseca, tako da pretirano dramatiziranje tako ali tako ne bi prišlo v poštev, saj se bomo še nekaj časa videvali na dnevni bazi.

delam v enem od tipičnih startup podjetij, ki so se v zadnjih nekaj letih v berlinu namnožila kot zajci. vsa delujejo po istem principu: pridobijo te s sladkimi obljubami dela v prijateljskem, mednarodnem vzdušju, v moderni pisarni v najbolj živahnem delu mesta, z zastonjskimi pijačami, prigrizki in pivom konec tedna, namiznim fuzbalom, rednimi team eventi in »konkurenčnimi plačami«. četudi večina obljub drži, se za tisto najpomembnejšo izkaže, da »konkurenčen« v tem kontekstu pomeni »minimalen«, in to dobesedno.

ker imam k sreči nizko najemnino in nisem pretirano potrošniško naravnana, me nizka plača pretirano ne moti. precej bolj me moti postopna, a kljub temu drastična sprememba atmosfere, ko podjetje prehaja is startupa v »normalno«. takrat se pokaže, da dobrobit zaposlenih ne le ni tako zelo pomembna, temveč je v resnici globoko podložna kapitalu. vem, da je naivno pričakovati karkoli drugega, vendar šefom vseeno zamerim hinavsko pretvarjanje, da so stvari kakorkoli drugačne. to je tudi eden od problemov novodobnih startupov – so zgolj volkovi v ovčji preobleki. pretvarjajo se, da so zaposlenim prijazna podjetja, gradijo na tako imenovanem timskem duhu, želijo si biti tako rekoč tvoja druga družina (na fejsbuku imamo dejansko skupino, ki se imenuje »(ime podjetja) family« – bruh) in tako spodbujati zaposlene, svoje posvojence, če hočete, da v pisarni preživijo precej več kot tistih sladkih starih osem ur tlake.

od vsega začetka sem čutila skepso do tako imenovane ploske hierarhije, ki jo obljubljajo startupi. nisem se mogla znebiti odpora do ideje, da se v petek zvečer vsi, od direktorjev do praktikantov, skupaj napijemo, pozabimo na položaj, ki ga zavzemamo v podjetju, postanemo morda malce preveč sproščeni, izjavimo kakšno politično nekorektno, ki jo sicer hranimo za najbližje prijatelje, in to naslednji dan seveda globoko obžalujemo. ko se prihodnji teden v kuhinji slučajno srečamo, je vsem izredno nerodno in se pretvarjamo, da se tisti pogovor ni zgodil, saj se zavedamo, da smo prestopili neko mejo. zakaj konec koncev nismo prijatelji, četudi se nadrejeni trudijo ustvarjati takšen vtis. prijateljstvo temelji na enakovrednosti, izenačenosti moči, ki pa je tu seveda ni. dokler bomo delali zanje, bodo naši šefi vedno v nadrejenem položaju, zato je ideja o ploski hierarhiji in prijateljskih odnosih čista iluzija.
v zadnjih nekaj mesecih izginja vedno več ugodnosti, ki so recimo da za silo kompenzirale nizke plače; sodelavcem s časovno omejenimi pogodbami le-teh ne podaljšujejo več; če že zaposlijo nove ljudi, vedno za določen čas. premosorazmerno s krčenjem števila zaposlenih seveda narašča obremenjenost teh, ki ostajajo. čeprav nas zaenkrat še vedno zalagajo z zastonj pijačo in bananami, ter dvakrat letno organizirajo zabavo, nas od »navadnega« podjetja ne ločuje več praktično nič. razen morda tega, da starejša podjetja praviloma bolje plačujejo in se ne pretvarjajo, da so tvoja druga družina, temveč ti dajo odkrito vedeti, da so zgolj in edino tvoja služba.

po odpovedi so mi praktično vsi sodelavci čestitali in priznali, da si želijo mojih jajc. potem ko sem jih opomnila, da jih ne zadržujejo nikakršni suženjski okovi (razen morda tistih nevidnih), so skomignili z rameni in resignirano zavzdihnili, da je itak povsod isto. morda imajo prav, vendar se mi kljub temu zdi škoda še naprej izgubljati čas in dušo ob delu, ki ga bo čez nekaj let najbrž opravljal robot. dokler še nimam potomcev, ki bi jih bilo treba hraniti in oblačiti, se mi zdi neodgovorno do same sebe, da si ne bi dala druge priložnosti.

  • Share/Bookmark
 

ne vem več točno, kaj sem pričakovala od enotedenskih počitnic v turčiji z vključenim poletom, prevozom do hotela, spanjem in polpenzionom za samo 350 evrov. bilo je prvič in definitivno zadnjič, da sem storila kaj takšnega. verjetno se mi je zdelo mamljivo končno enkrat oditi na počitnice, kjer je vse že organizirano in se mi ni treba ukvarjati z ničemer, razen počitkom. in to za samo 350 evrov.

že začetek je bil porazen.

čakalnica pred izhodom za najino letalo je bila napolnjena z zanimivo mešanico potnikov. med njimi je bila gruča okajenih rdečeličnih ruskih mladeničev, obilni pari, ki so se mašili s smrdljivimi suhimi klobasami, priletne gospe z lisastimi roza lasmi, in kričeči nevzgojeni otroci. blizu naju sta sedela dva obritoglava tipa z debelimi vratovi in napihnjenimi steroidnimi telesi, tako da sta spominjala na govoreča penisa, ter bejba z ogromnimi kolagenskimi račjimi ustnicami in gigantskimi umetnimi joški, ki so bili v primerjavi z vitkim telesom in pasom obsega 20 centimetrov videti še bolj groteskno. z ircem nama ni uspelo dognati, v kakšni navezi so in kdo s kom izmenjava telesne tekočine. verjetno vsi z vsemi.

ob vkrcanju na razmajano letalo so nas pričakale stevardese, ki so ustrezale okolju: brez nasmeha, z naveličanimi, slabo naličenimi obrazi, kot da se zavedajo poraznega dejstva, da jim ni uspelo dobiti dela pri kakšni uglednejši letalski družbi. sedeži so bili polni sumljivih temnih madežev in nastlani z drobtinami, v umivalnik na weceju je nekdo izpraznil skodelico instant nudljev – ne vem, ali iz skodelice ali želodca –, vse skupaj pa je bilo začinjeno z neznosnim vpitjem in smehom potnikov ter vonjem po postani scalini.

vzlet je bil grozljivo tresoč, in kot v kontrast razsuti notranjosti letala je bilo večerno nebo odeto v žareče oranžne meglice. čeprav načeloma nimam strahu pred letenjem, sta me tresenje letala in pogled na sublimno nebo naenkrat navdala s smrtno grozo, da doživljam zadnje sekunde življenja. k sreči temu ni bilo tako, sicer zdajle najbrž ne bi pisala tehle vrstic. po približno treh mučnih urah, napolnjenih z vreščanjem otrok, smradom po prdcih in klobasah, ter pritožbami priletnih nemk z natupiranimi kratkimi lasmi, ki niso razumele, zakaj stevardese ne govorijo nemško, smo pristali v antalyi.

najin hotel stoji na robu mesteca kemer, ki je nastalo v osemdesetih letih, podprto v glavnem z ruskimi investicijami. posledično večina turističnih delavcev govori rusko, z vrtov kičastih hotelov cel dan vreščijo ruski animatorji, preglašeni edinole s ceneno štanco, ki jo nabijajo zvočniki v vseh barih, na plažah in ladjicah. plaže so do zadnjega kotička natlačene z oštevilčenimi belimi plastičnimi ležalniki, na katerih lovijo kožnega raka rožnato obarvani počitnikarji. samo enkrat sva zaplavala na eni od teh plaž, in sicer ko sva nekoč malo po poldnevu zatavala proti morju v iskanju osvežitve po kolesarjenju na žgočem soncu, in se je naenkrat v smeri od plaže proti hotelom, kot čreda ovac s paše, začela viti kača ljudi, očitno na poti na kosilo. takrat sva imela za dobro uro plažo samo zase. dokler se čreda ni začela vračati in naju pokonci nista vrgli dve obilni starejši rusinji, ki sva jima menda zasedla ležalnika.

v svoji naivnosti (predvsem pa iz dolgočasja) sva v nekem turističnem biroju bukirala tri izlete. kasneje sva ugotovila, da čisto vsak biro v mestu ponuja identične.

prvi izlet v antalyo se je izkazal za prodajno kampanjo. vodič ni izrekel niti enega stavka o zgodovini, kulturi, ali čemer koli zanimivem; glavna in edina tema so cene in nakupi. ker je večina potnikov nemcev, primerja cene v obeh državah, vse od najemnin stanovanj, elektrike in gretja do spodnjih gat. nenapovedano nas dostavijo do manufakture zlatega nakita ob letališču, kjer lahko kupujemo neobdavčeno zlato in ostanemo neomejeno količino časa. ko se ena od potnic pritoži, da program ne omenja nikakršnega obiska manufakture, ima vodič pripravljen dolg, aroganten govor o tem, kako je ob tako nizki ceni izleta normalno, da morajo nekje dobiti provizijo, in da gre lahko, če ji kaj ni všeč, nekam na kavo. ko nas spustijo v prodajalno, traja kakšnih dvajset minut , da pridemo spet ven skozi labirint zlatih verižic, usnjenih torb, spominkov in na koncu še kafičev, medtem ko se moramo celo pot otepati vsiljivih prodajalcev. kolikor vem, nihče ničesar ne kupi.

v antalyi nas vodič pelje v restavracijo, kjer smo obravnavani kot otroci v vrtcu – sedeti moramo za nam določeno mizo in izbiramo lahko med dvema menijema – piščancem ali ribo, oboje praktično brez prilog in servirano kake tri minute po prihodu; pijača, ki ni vključena v ceno izleta, pa je seveda smešno draga. z gejevskim parom, ki sedi nasproti naju, cinično komentiramo situacijo. ostali sopotniki z žalostnimi pogledi molče žvečijo vsak svoj kos piščanca ali ribe.

po večerji nas vrli vodič žene do kavarne, seveda spet s provizijo, kjer naj bi se dobili čez dve uri. vsiljuje nam shopping v nekih cenenih trgovinah in usmerja nekam proč od morja. z ircem se napotiva v nasprotno smer in se k sreči znajdeva v starem delu mesta, zgrajenem na pečinah nad morjem, z lepimi starimi hišami in očarljivimi ozkimi ulicami. to sta tudi edini uri, ki vsaj delno rešita dan, čeprav nama postane jasno, da bi v antalyo lahko prišla tudi sama z javnim avtobusom.

na koncu, po ne vem kakšni logiki, saj je zunaj že temno kot v rogu, sledi vožnja z ladjico. edino, kar odnesemo od nje, je prijeten vetrič v obraz, ker vidimo tako ali tako popolnoma nič.

  • Share/Bookmark
 

vročina

16.08.2015

po nekaj tednih pasje vročine, ki so se vlekli v neskočnost, se je pred nekaj minutami končno vlil dež. ne spominjam se, kdaj sem se ga nazadnje tako razveselila. verjetno kakšno preteklo poletje, po nekaj tednih pasje vročine.

zadeva ne bi bila tako problematična, če mi ne bi bilo treba delati. ni lažjega kot skočiti na katerega od javnih prevoznih sredstev, se odpeljati do jezera in tam leže v senci listavcev prelenariti dan. problem nastopi, če moraš osem ur produktivno presedeti v kotlovnici, ki se ji reče pisarna, brez klime, s približno 40 računalniki, približno toliko z lastnim sokom prepojenimi ljudmi, in nekaj jalovimi ventilatorji, ki leno preobračajo vroč zrak. približno tako, kot če bi odprl prižgano pečico na funkciji vroč zrak.

vrtoglavico in oteženo dihanje poskušam blažiti z močenjem obraza in zapestij z mrzlo vodo v polurnih presledkih; otečena stopala, ki se mi povečajo za kako številko ali dve, tako da je praktično nemogoče obuti sandale in moram po pisarni in veceju tacati bosa, dvignem na kuhinjski stol. koncentracija je posledično tako slaba, da na trenutke pozabim, kje sem, in kaj ravnokar počnem. čudi me, da še nisem storila kakšne usodne napake, ki bi podjetje spravila v bankrot. mogoče sem, samo se bo izkazalo šele čez čas. sicer pa krivda nikakor ne more biti moja, temveč na strani vodstva, ki je preškrto, da bi investiralo v klimatske naprave za »en vroč teden v letu.« s tem, da se je ta en teden letos razvlekel na dva meseca.

sicer bi jih verjetno lahko tožila, ker mora po zakonu delodajalec poskrbeti za normalne temperaturne razmere. ali pa vsaj zagrozila s tožbo in upala, da me odpustijo. tako bi bila upravičena do spodobne socialne podpore naslednjega pol leta in bi se lahko posvetila pisanju. (kot da te priložnosti nisem imela pred dobrim letom, pisala pa sem ravno toliko, kot zdaj – ubore malo ali nič.)

težko je verjeti, da sem že več kot eno leto polno zaposlena. začetni entuziazem nad tem, da imam končno delo in sem zanj celo plačana (za razliko od suženjskih praks, ki sem jih opravljala pred tem), me je minil po nekaj mesecih. nekaj se ga je povrnilo potem, ko sem napredovala v malenkost višjo funkcijo – trenutno sem neke vrste šefica štirim sodelavcem – ampak tudi ta je kmalu minil. v tem momentu sem razpeta med apatijo zaradi dolgočasne, ponavljajoče se narave dela – ta sestoji v glavnem iz vnašanja rezervacij in odgovarjanja na mejle – utrujenostjo zaradi izmen – en teden začenjam ob nečloveških šestih zjutraj, naslednji ob peklensko vročih dveh popoldan – in razpizdenostjo zaradi nizke plače, celo za berlinski standard.

čeprav priznam, da ima kolesarjenje na delo ob pol šestih zjutraj na lep poletni dan svoj čar. sonce se ravno začenja spravljati pokonci, zrak je svež in, ko peljem mimo parka, diši po pokošeni travi; ceste so prazne, trgovine in lokali še zaprti. čas v službi zjutraj mineva blazno hitro – verjetno zato, ker se prvih nekaj ur še ne prebudim povsem in v polzavestnem stanju spremljam dogajanje. zgodba je povsem drugačna ob dveh popoldan, ko se po žgočem soncu z zadnjimi močmi, povsem prešvicana in z zarečo betico v barvi pavijanove riti privlečem v četrto nadstopje, kjer se počasi kuhajo moji sodelavci. skušam se pretvarjati, da ne opazim njihovih zaprepadenih obrazov, ko zagledajo rdečo gmoto, ki je bila nekoč moj obraz.

ta teden sem se začela voziti z avtobusom.

skratka, vročina je hudič. zaradi nje sem tudi začela dvomiti o sanjah, ki jih imava z ircem, da bi se za nekaj časa preselila na tajsko. verjetno je precej klišejsko po treh tednih počitnic v eksotični deželi sanjariti o selitvi tja, in tega seveda nikoli uresničiti. čeprav niti ne bi bilo zapleteno in občutek imam, da bova to nekoč storila. ker – zakaj pa ne. če kaj imamo v teh zbeganih časih, ko nihče ne ve, kaj bi, in kako bi se samouresničil, je to obilica možnosti.

  • Share/Bookmark
 

tempus fugit

15.07.2014

čas neverjetno hitro beži, ko ima človek službo. samo kak dan po prejšnjem zapisu, ki je prejel nadvse uporaben komentar lordwalesa, z nasvetom, naj se vrnem domov k staršem, sem namreč dobila službo (še dobro, da ga nisem poslušala). seveda nima niti najmanjše veze z mojimi diplomami, ki se prašijo nekje na knjižni polici, če se niso že kje izgubile, ampak zaenkrat je čisto ok. seveda nam ni treba nositi kravat in dolgih kril. uradni jezik je angleščina, ljudje so nanešeni z vseh vetrov in hladilnik je vedno poln pijače. tako kot vsa ostala mlada podjetja so tudi tu precej obsedeni s team buildingom v obliki raznih večernih pijač, izletov z ladjicami, igranjem pokra, paintballom in podobnimi jajci. načeloma se mi sicer ne ljubi tudi v prostem času družiti z ljudmi, ki jih že tako ali tako gledam skoraj vsak dan po osem ur, po drugi strani pa seveda ni dobro, da je človek prevelik outsider, zato se je treba občasno malo žrtvovati.

vse kaže tudi, da se bom navsezadnje res preselila k ircu. razmišljam celo, da bi šla končno, kakih 14 let prepozno, delat izpit za avto. vse skupaj se nekam strašljivo hitro premika v smer, ki jo večina razume kot normalno odraslost. po eni strani se mi to zdi dobrodošla sprememba, saj sem dobro desetletje živela precej ležerno študentsko in potem še nekaj časa dosti ležerno brezposelno življenje in me je v zadnjih letih malo prepogosto zgrabila eksistencialna tesnoba z občutkom, da izgubljam čas in se nikamor ne premaknem. po drugi strani pa se sprašujem, ali si res želim naslednjih štirideset (ali koliko že znaša povprečna delovna doba) let preživeti v enoličnem ritmu osem- (v najboljšem primeru) urnega delavnika, gospodinjskih opravil na en prosti dan in mogoče kakšnega izleta na drugega.

že zadnji mesec in pol, odkar sem začela delati, mi je minil strašljivo hitro s praktično neopaznimi razlikami med posameznimi dnevi. če tako živiš preostanek življenja, vse tja do penzije, se ti mora vse skupaj zdeti kot ena sama gmota enoličnih, vedno istih opravkov in dogodkov, z redkimi izjemnimi pripetljaji, in seveda neizbežno jamo, ki nas na koncu vse čaka.

zadnja leta, predvsem odkar živimo 1000 kilometrov vsaksebi, se odlično razumem s svojimi starši. zdi se mi, da ju šele zdaj začenjam spoznavati kot človeka in ju ne vidim več kot le bolj ali manj zatežena starša. sploh kadar me obiščeta v berlinu, se počutim, kot da sta na obisk prišla prijatelja, s katerima gremo na pivo in si pripovedujemo zanimive zgodbe iz svojih življenj in razpravljamo o aktualnih dogodkih. opažam, kako podobna sem jima v nekaterih pogledih in včasih v svojem odnosu z ircem vidim svoja starša. to seveda ni čisto nič nenavadnega, saj menda v partnerskem odnosu podoživljamo vzorce, ki smo jih bili deležni v otroštvu. (grem stavit, da je vsak nasilni moški, ki pretepa svojo partnerko, redno prejemal batine od svojega očeta, ta pa od svojega, in ravno tako njihove mame in babice, in tako naprej v nedogled.)

zdaj tudi povsem verjamem staršem, ki sta že pred leti govorila, kako hitro mineva čas tam nekje po 30. letu. resnično se mi zdi, kot da je zadnjih pet let trajalo komaj nekaj mesecev. in v tem času se spominjam predvsem izjemnih dogodkov, okrog katerih se pravzaprav sploh lahko orientiram. tako je potem s celim življenjem. vse tiste ure, ki sem jih preživela ob guljenju knjig v zatohlih čitalnicah ali ob enoličnem delu za računalnikom, so se že zdavnaj izgubile v oddaljenih kotičkih spomina. v ospredju ostajajo dnevi, ko se mi je zgodilo kaj neobičajnega, neustaljenega in izjemnega. manj kot je takšnih dogodkov, bolj enolično in krajše se zdi življenje. preden se zaveš, ti odrastejo otroci (če jih imaš), se izselijo od doma (če imaš srečo) in že vlečeš penzijo (če imaš srečo) in potem nekega dne enostavno krepneš (če imaš srečo in ne krepavaš počasi in boleče za kakšno zateženo boleznijo). tako nekako kot v zadnjem filmu richarda linklaterja, boyhood, ko tik pred koncem patricia arquette, oziroma njen karakter, s solznimi očmi potoži sinu, ki odhaja na college: “i just thought there would be more.”

zato se splača potruditi, da bo čim več tega “več” in da na smrti postelji ne bom ena izmed tistih preštevilnih nesrečnikov, ki obžalujejo vse zamujene priložnosti, nikoli doživete avanture in nesmiselne nadure. tako da je zdaj čas, da se na svoj prosti dan poberem izza računalnika in grem ven, novim intenzivnim doživljajem naproti. ali vsaj plavanju in ležernemu poležavanju ob jezeru.

  • Share/Bookmark
 

brezposelnost

30.05.2014

precej negotovi časi so. izseliti se moram iz stanovanja, ker bi ga ena od cimer rada imela zase in ima žal to moč, da to lahko tudi izpelje. poleg oglasov za delo tako vsak dan pregledujem tudi ponudbo stanovanj, od katerih si povprečno lahko privoščim približno enega na vsakih sto, pa še to kakšno luknjo v betonskem bloku v obskurnem delu mesta. načeloma iščem dvosobna stanovanja, v katerem bi lahko živeli skupaj z drugo cimro – soizgnanko. kar zna biti sicer malce problematično, saj ima ogromno krame in bi potrebovala loft, da bi lahko vanj spravila neštete škatle materiala, ki ga zbira za svoje bizarne inštalacije, in ki bi ga marsikdo lahko zamenjal za smeti.

v ponedeljek sem začela hoditi na dvotedenski tečaj pisanja prošenj za službo za akademike. zveni rahlo absurdno in to tudi v resnici je. nisem še slišala za narod, ki bi bolj kompliciral s prošnjami kot nemci. obstajajo točno določena pravila glede forme in vsebine, od profesionalne fotografije na naslovnici (na kateri ne smeš biti oblečen preveč pisano ali biti preveč resen ali se pretirano smehljati) do števila praznih vrstic med navedbo prejemnika prošnje in začetkom pisma. potem obstaja cela znanost o izgledu in vedenju na razgovoru, o tem, katerih kretenj nikakor ne smemo uporabljati, kakšne barve srajce so sprejemljive in kakšen smalltalk je dovoljen. dejansko se ogromno ljudi ukvarja z organizacijo tečajev pravilnega prijavljanja za službo in nekateri s tem tudi mastno služijo. (mojega sicer sponzorira zavod za delo, sicer nanj ne bi hodila).

tečaj vodi herr werner, ki je star kakih 55 let, misli, da svoje delo obvlada in da ima smisel za humor. v resnici večino časa prebije v svoji pisarni, medtem ko ‘tečajniki’ ždimo vsak za svojim računalnikom in domnevno popravljamo svoje življenjepise. to naj bi počeli 10 dni, čeprav sem jaz svojega ‘popravila’ v približno eni uri. herr werner ima zelo slabo zobovje in rdečkast obraz, poln žilic. sumim, da je alkoholik. ko govori, se mu v kotičkih ust nabira bela pena. ko pove kaj, kar se mu zdi še posebej bistroumno, se glasno zahahlja in hitro pogleda po svojem občinstvu, da bi videl, če se kdo smeji z njim. ponavadi se ne. njegove ideje o iskanju službe so zelo staromodne. prepričan je, da je treba priti na razgovor v obleki oziroma kostimu, čeprav doslej še nisem imela razgovora v okolju, kjer bi kdorkoli nosil obleko. sploh ne v berlinu.

zadnjič smo imeli  tako imenovani workshop o socialnih mrežah in o tem, kako jih lahko izkoristimo za iskanje službe. ‘workshop’ je trajal pol ure in vse, kar smo izvedeli, je, da so socialne mreže koristne, saj lahko preko njih dobimo delo. herr werner se je pohvalil, da je preko poznanstev dobil tri službe in da se tega nikakor ne sramuje. predpostavljam, da je tudi svoj aktualni položaj pridobil preko vez. prepričeval nas je, naj nam ne bo nerodno poklicati nekdanjih sošolcev in znancev, ki jih nismo videli že 20 let, in obnoviti stikov. malo smalltalka, kakšna kavica ali kosilo, in na videz mimobežna omemba brezposelnosti, in kdo ve, mogoče v kratkem dobimo kakšno ponudbo. res super tečaj, kjer te učijo, da je najlaže priti do službe po vezah (sploh, ker je res). potem bi nas morali naučiti še, kako najučinkoviteje hliniti simpatijo do ljudi, ki jih ne maramo, ampak bi nam lahko koristili.

na srečo smo od petih ‘tečajnikov’ štirje precej cinični, tako da s humorjem prenašamo poskuse herra wernerja. malo manj ciničen je edino najstarejši od nas, ki je star blizu petdeset in že več let brezposeln. verjamem, da mu ni več do smeha. zadevo jemlje zelo resno in si vestno zapisuje nasvete in napotke ter sodeluje v debati o tem, kakšna dolžina krila je še sprejemljiva na razgovoru za službo.

  • Share/Bookmark
 

comeback

12.04.2014

sem vedela, da mu bo slej ko prej žal in me bo hotel nazaj. pisal mi je že pred dvema mesecema in se želel dobiti z mano. pa sem ga pustila malo čakati, naj se še malo potensta in pocvre v lastnem maslu. zadnjič me je potem poklical in zvenel je tako obupano, da nisem mogla reči ne. ko se je prikazal pred vrati, je bil videti tako nervozen, da se mi je skoraj zasmilil. bila sem neverjetno mirna in ležerna, celo smehljala sem se. izgledal je spremenjen, resnejši in nekam zrelejši kot pred pol leta. pogovarjala sva se skoraj pet ur, razložil mi je, da je takrat trpel za nekakšno krizo poznih dvajsetih in se čutil razklanega med starim, neodgovornim življenjem, zaznamovanim s ponočevanji, pijančevanji in površinskimi stiki, ter novim, zrelejšim in odgovornejšim življenjem z mano. in se je, preprosto rečeno, usral. kar je potem sovpadalo še s tisto žensko, ki je bila menda samo distrakcija in nikoli ni nameraval imeti nič resnejšega z njo. kmalu mu je baje postalo jasno, da je zajebal. in če bi bila pripravljena biti spet z njim, bi menda veliko več vlagal v vezo, me podpiral, preživljal z mano več časa, in se predvsem več pogovarjal. deloval je resno in iskreno in verjamem, da res verjame v vse to.

vprašanje je, če jaz verjamem, da bo njegova namera trajna. sicer je to nemogoče vedeti. vsako razmerje, v katerega se spustimo, pa naj je z nekom svežim ali pogretim, je tvegano. tudi če se nam sprva zdi, da bolje ne bi moglo biti in že delamo scenarije, kako bomo skupaj dočakali stara leta, še vedno srečno zaljubljeni ali vsaj ljubeči, slej ko prej pridejo na plano strahovi, frustracije, čustvena prtljaga iz preteklih razmerij, nerazrešeni družinski odnosi, ojdipovski in podobni kompleksi, ali pa enostavno nedoraslost. od naše čustvene zrelosti je potem odvisno, kako se bomo s tem spopadali. če nam je manjka, bomo, tako kot irec, pobrali šila in kopita, po možnosti na čim bolj krut ali vsaj dramatičen način, in za sabo pustili upostošenje. in ravno to je tisto, kar je težko oprostiti, in na čemer je težko ponovno zgraditi nekaj novega.

vsemu navkljub je tu še vedno zelo močna kemija, ki me je vseh pet ur vlekla k njemu in sem se le stežka premagovala, da nisem planila v njegov plečati objem. poleg tega zdaj oba veva, kako pomembna je komunikacija in sprotno reševanje problemov, četudi se zdijo majhni. in menda je nehal toliko ponočevati, ker je ugotovil, da mu ne prinese kaj dosti več od vedno hujših mačkov in nesmiselnega trošenja financ. po drugi strani pa mi je strl srce in me zavrgel kot vrečko s pasjim drekom in sem ga ravno dobro prebolela. tako da bi trajalo kar nekaj časa, preden bi se mi povrnilo zaupanje vanj. poleg tega sem v fazi, ko čutim močno potrebo po tem, da si naredim nek načrt za bližnjo in daljno prihodnost. in to je lažje storiti sam, brez da na tvojo odločitev vpliva čustvena ali telesna navezanost na nekoga. tako da bi bilo smiselno najprej poskrbeti za materialno osnovo in šele potem za ostale aspekte.

v vsakem primeru pa si zasluži najmanj to, da še nekaj časa ostane v negotovosti.

  • Share/Bookmark
 

končno je pritisnila prava zima, s temperaturami okrog -10 ali še manj. načeloma me zunanji mraz ne moti, moti pa me, ko se moja soba kljub polno odprtemu radiatorju nikakor ne segreje in oblečena v tri jopice ter zavita v deko patetično čepim v naslanjaču in zmrzujem. sanjarim o ljubimcu, ki bi mi pogrel kri, in še kaj drugega, ampak namesto da bi se podala v akcijo v katerega od petdeset tisoč barov ali klubov, ki so se v zadnjih letih nasrali v okolici, ponavadi obtičim za mizo v kuhinji, ker je tam najtopleje, in s cimro tolčem vodke iz zmrzovalnika. ali pač kak drug alkohol, ki je ravno pri roki.

ker je moje življenje trenutno precej dolgočasno in rutinirano – vstajanje ob pol osmih, zajtrk, umivanje zob, oblačenje, podzemna, job (ki to ni, ker je v bistvu praksa, ampak job se sliši bolj imenitno), podzemna, večerja, serije/filmi/knjige, spanje – lahko napišem kaj o cimrinem ljubezenskem življenju. videva se namreč s približno dvajset let starejšim možakom, ki je njen sodelavec in ima hči natanko njenih let. še vedno je poročen – vendar z ženo nista skupaj – in ima obenem punco, ki je natanko cimrinih let. ampak menda nista seksala že kako leto in imata nekakšno krizo. preveč dobro jima res ne more iti, če več časa preživlja z mojo cimro. vse skupaj se mi zdi prezapleteno in predramatično, da bi si želela imeti kaj preveč opravka s tem. ampak cimra nekako hendla. vsaj zaenkrat. v mladosti je bil junkie in je nekaj let celo živel na ulici. pri 18 se je poročil in imel otroka. zdaj izdeluje inštrumente in razne zadeve iz usnja in lesa, igra v bendu in se ne pusti omejevati z raznimi konvencijami.

dobra stran njegove starosti (ima jih kakih 56) je ta, da se mu zaradi zavedanja omejenega časa, ki ga ima na razpolago, ne da ukvarjati z nobenimi igricami, pumpanjem ega, neodločenostjo in podobnimi jajci. zato se recimo ne obotavlja priznati, da je zaljubljen, ne zdi se mu sramotno poslati 10 mesidžev v dnevu in sredi noči zvoniti na vrata, da bi ji prinesel svetilko, ki jo je ravno naredil (čeprav je to občasno malo nadležno za ostale stanovalce). po eni strani zveni kot obsedenost, po drugi pa si želim, da bi lahko absorbirala vase malo njegove spontanosti in jajc (ne dejanskih seveda, da ne bo pomote. njegova jajca me niti malo ne zanimajo).

sita sem že namreč te preklete racionalnosti in analitičnosti in tridesetkratnega premisleka, preden kaj rečem ali storim. če bi vedeli, da imamo samo še kratek čas, preden se stegnemo, verjetno ne bi več izgubljali toliko časa in energije z analizo vsake jebene besede, lastne ali tuje, in enostavno sledili trenutnemu impulzu. tako pa se preveč bojimo za svoj krhki ego in skrbimo za brezhiben videz svojega superega. verjetno zato nekateri od nas občasno radi malce pregloboko pogledamo v kozarec ali potegnemo vase kako kemično snov – da bi vsaj za nekaj ur ušli svoji glavi, svojim (samo)kritičnim, pretirano analitičnim možganom in notranjemu glasu, ki kar naprej teži in nekaj hoče od nas. kakšna blaženost je pravzaprav, ko za nekaj časa v glavi vse potihne, ko se brez povoda režiš vsemu in ničemur, klobasaš neumnosti in plešeš kot varovanec zaprtega oddelka psihiatrične klinike. ker ti je povsem vseeno, kaj si kdorkoli misli o tebi, ali boš naredil iz sebe največjo budalo pod soncem in ali si videti kot courtney love v najslabši fazi. nič od tega ni niti najmanj pomembno, saj ti je uspelo utišati svojega največjega kritika in ječarja – svoj ego, samega sebe.

edini problem je seveda nevarnost alkoholizma oziroma zlorabe drog. in pa dvojni maček naslednji dan – fizični in moralni. kajti s streznitvijo se spet zbudi tisti nadležni glas v razboleli betici in ti začne jovo na novo težiti.

  • Share/Bookmark
 

v soboto se je uresničil eden mojih najtemnejših scenarijev, povezanih z ircem – videla sem ga na ulici, z roko v roki s svojo novo punco ali ljubimko ali karkoli že, in seveda sta bila oba nasmejana. na srečo me nista videla, stala sta pred semaforjem, zatopljena v svojo intimno sfero. za nekaj trenutkov sem obstala in buljila v njiju kot idiot, z razbijajočim srcem in rahlo vrtoglavico. potem sem se odvlekla domov. seveda si nisem mogla pomagati, da mu ne bi poslala mejla, kjer sem napisala, da si želim, da mi ne bi lagal glede emily (trdil je namreč, da sta samo prijatelja). da bi, glede na to, da živiva v isti ulici, lahko pričakoval, da se bomo slej ko prej srečali.

tistega večera je bilo neizogibno, da se napijem, grem plesat na osemdeseta, flirtam z vsakim tretjim moškim (česar sicer praktično nikoli ne počnem; nasprotno, prepričana sem, da sploh ne znam flirtati), plešem z vsakim četrtim in se z enim, nekim mišičastim svetlolasim mladičem, ki v treznem stanju ne bi nikoli pritegnil moje pozornosti, celo poljubljam. na dobre stare čase. domov sem prišla okrog 9h zjutraj in večino naslednjega večera preživela sklonjena nad straniščno školjko. v starih časih vsaj nisem imela takšnih mačkov.

irec mi je poslal precej idiotski odgovor, češ da mi ni lagal, da nima ničesar za skrivati, ampak da se je pač težko navaditi biti sam, potem ko si z nekom tako dolgo delil posteljo. in da je našel tehniko (ja, to, da fuka »prijateljico«). in da bi bilo mogoče dobro, da se spet dobiva in malo pomeniva o tem. seveda sem to možnost zavrnila. ne mislim se meniti z njim o njegovem spolnem življenju.

če sta res samo fuckbuddyja, na kar očitno namiguje, zakaj sta se držala za roko? se fuckbuddyji po novem držijo za roke? mogoče sem preveč staromodna in so se meje med partnerstvom in zgolj seksualnim razmerjem zabrisale. ali pa je pač poln dreka. kar je še en razlog več, da se neham ukvarjati z njim in njegovim (spolnim) življenjem. in pač sprejmem opcijo, da bom najbrž še kdaj naletela nanj, ali še huje, nanju.

kot zakleto se mi zdaj, ko bi najbolj potrebovala distrakcijo, izraelec (avtor nespodobnega povabila) ne javi več. mogoče je tudi on, tako kot baje irec (očitno sem trenutno pri narodnostih, ki se začnejo na črko i), hotel samo fuckbuddyja. kar sem potem s povabilom na pivo preveč zapletla, saj je bilo preveč podobno dejtu.

najbrž bi bilo dobro, da se za nekaj časa neham ukvarjati z moškimi. mislim, da bom precej mirnejša.

  • Share/Bookmark
 

nespodobno povabilo

18.11.2013

načeloma imam rada direktnost. morda ne ravno v smislu, da ti nekdo na kak še posebej slab dan, ko si fizično in psihično povsem na dnu, zabrusi v obraz, da izgledaš kot kup dreka – temu bi prej rekla nesramnost (pa čeprav je res). v mislih imam neposrednost v zadevah srca in/ali seksa. raje kot neko igranje razvlečenih in zapletenih igric, ki jih najbrž ne bom nikoli razumela ali obvladala in katerih cilj naj bi bilo pretvarjanje, da niti nismo tako zainteresirani za osebo v igri, imam, da so zadeve jasne.

oziroma sem imela raje do pred nedavnim, ko sem bila ujeta povsem nepripravljena. nek prijateljev prijatelj, za katerega sem sicer vedela, da sem mu všeč, vendar nikoli nisva uspela kaj dosti govoriti, me je po komaj kakih 10 ali 15 minutah pogovora, ki ni vključeval nobenega (vsaj ne zavestnega) flirtanja, nenadoma vprašal: »do you wanna go to your place?« od presenečenja sem – morda malenkost ostro – odgovorila: »well, i am going to my place.«

»so – you don’t want me to come with you?«

»um, nooo.«

»oh, ok. so maybe not tonight.«

»no, definitely not tonight.«

po nekaj trenutkih neugodne tišine sem dodala: »you have a very direct approach.« nakar je zamomljal nekakšno opravičilo in pomirila sem ga, da je vse ok. nadaljevala sva s prvo nevtralno temo, ki mi je padla na pamet, in preostalih nekaj minut pogovora nisva več omenjala neposodobnega povabila.

kasneje sem se spraševala predvsem dve stvari.

prvič, kako to, da je bil tako direkten. to bi se mi zdelo manj čudno, če bi šlo za nekoga, ki bi ga recimo spoznala v baru in z njim flirtala in bi bilo nedvomno jasno, da se močno privlačiva. v tem primeru bi verjetno – vsaj v svojem trenutnem stanju – povabilo sprejela. tako pa gre za praktično najboljšega prijatelja moža moje dobre prijateljice (zapleteno, vem), tako da je jasno, da bo večina stvari prišla na dan. je morda glede na to, da se je ob skoraj istem času razšel z ženo (še vedno težko dojamem dejstvo, da se v mojih letih ljudje že ločujejo in pošiljajo otroke v šolo) kot jaz z ircem, čutil neko povezanost z mano in predvideval, da si želim istega kot on? ali je zadeva veliko preprostejša in je imel enostavno prepolna jajca, da bi razmišljal?

drugo vprašanje, ki mi je rojilo po glavi, je, zakaj sem ga zavrnila. je privlačen, prijazen in zanimiv, poleg tega je glasbenik, kar dokazano dela ljudi fukabilnejše, vrh vsega pa bi mi po vsej nedavni čustveni drami zelo ustrezala kakšna nezapletena telesna afera.

(zdajle imam v glavi tisočkrat prežvečeno frazo, ki jo tako rada uporablja televizijska kolegica carry bradshaw: i couldn’t help but wonder…) je možno, da ne prenesem tolikšne neposrednosti? ali kljub vsemu potrebujem vsaj malo celofana, ki naredi stvari navidezno nedolžnejše? vsaj malo pretvarjanja, da ga v bistvu zanima moja življenjska zgodba in bi rad spoznal mojo osebnost, preden dobi moje telo?

če je to to, potem očitno nisem tako zelo odprta, kot sem mislila.

morda pa gre za to, da se ob tolikšni direktnosti izgubi čar negotovosti in pričakovanja. stvari, ki jih dobimo zlahka, niso nikoli tako privlačne kot tiste, za katere se moramo vsaj malo potruditi. včasih se mi je zdelo prepričanje, da se mora človek delati težko dostopnega, če hoče biti nekomu zanimiv, bebasto. zdaj vidim, da ima poanto.

kar se je dokazalo že dan po nespodobnem povabilu, ko je najin skupni prijatelj praznoval rojstni dan, mojega nesojenega ljubimca pa kar ni in ni bilo. končno se je prikazal, me samo na kratko pozdravil in potem po slabi uri odšel, brez da bi govoril z mano. seveda me je takoj začelo zanimati, zakaj je tako hitro izginil. povedali so mi, da mora naslednji dan delati ali nekaj podobnega. ampak moje zanimanje zanj je, v primerjavi s prejšnjim večerom, močno naraslo.

no, v končni fazi sem ga kontaktirala jaz. mogoče se je tudi sam zavedel, da navidezna brezbrižnost deluje veliko bolj privlačno kot neposrednost. sicer sem ga povabila ven na pivo, ne k sebi domov, ampak kdo ve, kako in kje se bodo zadeve končale. sploh, če ne bo deloval preveč zainteresirano…

  • Share/Bookmark
 

stalkerji

6.11.2013

prav strašljivo je, kako se lahko vsakdo izmed nas v nekem trenutku spremeni v stalkerja. sploh odkar obstajajo razna družabna omrežja, ki beležijo vsak človekov korak, če jim to dopustimo. zlasti rado se zgodi, da po končanem razmerju (predvsem v primeru, da smo bili puščeni mi) obsesivno preverjamo fejsbuk profil svojega bivšega oziroma bivše in mrzlično iščemo dokaze o njihovih novih ljubeznih in aferah. vsako njegovo novo fejsbuk prijateljstvo z osebo – v mojem primeru – ženskega spola, vsako pojavljanje njegovega imena v povezavi s kakšno žensko, ki ni njegova dolgoletna prijateljica ali sorodnica, nam vzbuja sume in vodi v preverjanje njenega profila in nov val stalkanja.

preklet naj bo zuckerberg in njegova banda.

v takšen val obsesije sem za nekaj dni padla tudi sama. na srečo je irec sicer zelo skop uporabnik fejsbuka, zaradi česar sprva tudi nisem čutila potrebe po tem, da končam najino virtualno prijateljstvo. ampak skoraj dva meseca po tem, ko me je pustil, se je na njegovem zidu pojavilo sporočilo njegove nekdanje sodelavke, ki je oznanjalo, da gresta skupaj na irsko. nemudoma sem zaslutila, da je to taista ženska, ki jo je sprva navedel kot vzrok za prekinitev najine veze. dejstva so se nekako ujemala. začelo se je nekajdnevno nevrotično preverjanje njenega profila in iskanje morebitnih novih dokazov. kmalu se je pod sporočilom pojavil komentar irčeve tete, kakšna škoda da je, da je odšla iz dublina ravno sedaj, ko prihajata onadva, in kako lepo bi bilo videti nečaka in spoznati emily (kakor je dotični osebi ime). to sem seveda štela še za dodaten dokaz, da sta zdaj par. vmes sem se sicer skušala tolažiti, da sta mogoče vseeno samo prijatelja in sta šla pač za nekaj dni na irsko. čeprav temu nisem čisto verjela.

v nekem trenutku sem se zavedla, da moje stanje meji na norost, zato sem končno končala najino virtualno prijateljstvo in mu poslala mejl. že pred časom sva se mislila dobiti, vendar sem potem v zadnjem trenutku odpovedala, saj sem se bala, da ne bom prenesla srečanja. ampak želja po tem, da končno izvem, ali sta z emily par ali ne, je bila močnejša kot strah. zdelo se mi je tudi bolje, da to izvem od njega in se s tem poskusim sprijazniti, kot pa da ju nekega dne srečam na ulici in doživim infarkt. poleg tega mi je moral vrniti volneni šal, ki sem ga pozabila pri njemu.

včeraj sva se torej dobila. v dveh mesecih se ni nič kaj spremenil. še vedno je imel tisti tipični, rahlo utrujeni in prepiti izgled, pač posledica štirih dni popivanja na irskem. sprva mi je šel malo na živce njegov, prav tako tipični, šaljivi ton. zdel se mi je neprimeren, glede na to, da mi je zlomil srce. nemudoma je butnilo iz mene vprašanje, ali sta z emily par. njegov »ne« ni bil tako odločen, kot bi si želela. v njem sem razbrala kanček dvoma. takoj zatem je dodal, da sta »bolj prijatelja kot kaj drugega.« kar očitno pomeni, da sta kljub vsemu malo več. vprašala sem ga tudi, če je ona tista, ki naj bi bila razlog za to, da je prekinil z mano. na to je odgovoril pritrdilno. nato je dodal, da se mu zdi, da je lezbijka, ker je ji je menda všeč neka ženska. po tem nisem spraševala dalje.

preostali čas sva se pogovarjala o vsem, kar se nama je zgodilo v zadnjih dveh mesecih. v tem času je bil aretiran zaradi kolesarjenja pod vplivom alkohola in je moral nekaj ur preživeti v celici. izgubil je tudi svoj pasoš, zaradi česar ni mogel na obisk k bratu v london. razmišlja o tem, da bi šel naslednje leto potovat in vmes delat. veliko se očitno tudi druži z emily, s katero je, po mojih predvidevanjih, v nekakšnem fuckbuddy razmerju. skratka, bilo je jasno, da uživa v svojem samskem življenju, končno odrešen suženjskih spon »resnega« razmerja.

pa naj. ali kaj.

čeprav še vedno boli, zdaj vsaj vidim, da z njim pač ne bi imela prihodnosti. naj se zapija do nezavesti s svojimi buddies in fuckbuddies, če mu tako paše, naj preživlja noči v zaporniških celicah in vsak mesec znova izgublja bančne kartice, potne liste, torbe in na milijone sivih celic. naj vsakih nekaj tednov pride na dan z novim načrtom, ki ga ne bo nikoli realiziral, kot je recimo ta o baru, ki naj bi ga odprl s prijatelji, o nakupu razpadle bajturine za organiziranje zabav, o izdelavi trenutno zelo priljubljenih lesenih gajbic za vino, in tako dalje. vse to je sicer čisto simpatično (vsaj to z načrti, tisto s popivanjem in aretacijami malo manj), ampak kaže na to, da še zdaleč ni zrel za razmerje, kakršno potrebujem jaz. to bi mi moralo postati jasno že prej, ampak kaj, ko se je tako enostavno slepiti, ko nekoga ljubiš.

čeprav mi je srečanje z njim spet malo načelo rane, sem vsaj prenehala s stalkanjem. počutim se bolj uravnovešeno. vem, da za razpad najine veze ni kriva neka emily, in da bi do njega prišlo slej ko prej. potreben je bil samo povod.

to je tudi eden od problemov mesta, kot je berlin. v njem živi toliko mladih, privlačnih in samskih ljudi, da je za marsikoga skušnjava prevelika. zakaj bi se vezal na eno osebo, če jih lahko preizkusiš na desetine? ali stotine? glede na to, da nimam več interesa za množično preizkušanje in da so mi one-night-stands mučni, sem morda izbrala napačno mesto. čeprav sem nisem prišla z načrtom, da tu najdem ljubezen svojega življenja, s katero bova skupaj, dokler eden od naju ne krepne, sem verjetno nekje v kotičku zavesti na to vseeno upala.

in verjetno, kljub razsutim sanjam, še vedno upam. do naslednje razpadle veze. in po njej.

  • Share/Bookmark