pa ne še en blog…

zgodilo se je. moje pisanje je dobilo priznanje. v obliki nagrade društva slovenskih pisateljev, ki je vključevala kartonasto diplomo, türkov stisk roke in nasmešek, ter nekaj prepotrebnega keša, ki mi bo omogočil kratkoročno preživetje v mestu pasjega dreka in idealistov. in ravno sem pizdila, kako na nobenem natečaju nikoli ničesar ne dobim…

evo je, tule je zgodba.

***

gobe

tistega večera sem se z dela vrnila precej pozno. bila sem utrujena, tako da sprva nisem opazila ničesar nenavadnega. šele pozneje, potem ko sem se stuširala in nekaj pojedla in se končno zleknila na kavč, sem jo zagledala v kotu dnevne sobe, poleg knjižne omare. najprej sem mislila, da gre za kaj drugega, za čudno padajočo senco ali morda umazano nogavico, ki sem jo pozabila tam, ali pa da zaradi utrujenosti enostavno vidim stvari, ki jih ni. dvignila sem se na noge in stopila bliže. ni bil privid niti senca ali nogavica. bilo je to, kar sem mislila že na začetku – goba. od gnusa me je zmrazilo in po glavi so mi začela rojiti vprašanja. kaj za vraga dela goba v kotu moje dnevne sobe? kako se je lahko znašla tu preko čez noči? kako je lahko v tako kratkem času zrasla iz lesenih tal? kajti, kot sem se prepričala, resnično je rasla iz tal, saj sem jo po začetnem oklevanju prijela in ugotovila, da se trdno drži podlage. nisem vedela, kaj storiti. razmišljala sem, da bi morala verjetno poklicati kakega strokovnjaka – strokovnjaka za kaj? za gobe, ki rastejo v kotih dnevnih sob? – ali vsaj upravnika hiše. pogledala sem na uro, in ker se je že bližala enajsti zvečer, sem sklenila počakati do jutra. tako sem gobo pustila, kjer je bila, si skrbno umila roke in šla spat. kljub čudni situaciji sem zaradi utrujenosti hitro zaspala.

naslednjega jutra je bila moja glavna skrb sestanek, ki sem ga imela tega dne. šlo je za zelo pomemben sestanek, ki bi lahko bil lahko odločilen za mojo nadaljnjo karierno pot, zato sem se morala nanj psihično pripraviti. med zajtrkom sem v mislih sestavljala odgovore na vprašanja, ki bi mi jih lahko zastavili, zato nisem imela časa misliti na gobo v kotu dnevne sobe. ko sem si v predsobi oblačila plašč, sem se spomnila nanjo, ampak sem bila sem prepozna, da bi lahko kaj ukrenila. računala sem, da bom zvečer doma prej kot prejšnji dan in bom takrat poklicala upravnika.

vendar sem se domov spet vrnila pozno, pozneje, kot sem mislila. spet sem bila izčrpana, vendar zadovoljna z dnevom. sestanek je potekal dobro in bila sem skoraj prepričana, da bom napredovala. v tej odvetniški pisarni sem bila že skoraj pet let, z mojim delom so bili zelo zadovoljni in glede na to, da je eden od partnerjev odhajal v pokoj, sem pričakovala, da ga bom nasledila. nihče mi tega sicer ni povedal neposredno, so pa vsi ves čas na to namigovali. to bi sicer pomenilo še več dela, vsaj na začetku, še več utrujenosti ob večerih in še krajše konce tedna, ampak plača bi bila neverjetna in ugled bi mi zrasel bolj, kot sem kdaj koli upala. vsega pač ne moreš imeti, sem si rekla med pripravljanjem večerje. ravno ko je zavrela voda in sem vanjo vsula špagete, sem se spomnila na gobo. sranje, sem zaklela, zmanjšala plamen pod posodo in stopila do dnevne sobe. prižgala sem luč in pogledala v kot poleg knjižne omare. mislila sem, da me pogled vara, zato sem stopila bliže. vendar sem videla prav. iz tal ni rasla več ena goba, temveč dve. poleg prve še ena, malo manjša, vendar iste vrste, prav tako siva, s tankim pecljem in velikim klobukom. zmrazilo me je in v želodcu sem začutila rahlo slabost.

to ni mogoče, to ni mogoče, sem si ponavljala, medtem ko sem po predalih v predsobi iskala številko upravnika. končno sem jo našla v mali telefonski knjižici in jo z rahlo tresočimi prsti odtipkala na prenosni telefon. petkrat je odzvonilo, preden se je oglasil hripav ženski glas. opravičila sem se za pozen klic – bilo je že skoraj deset – se predstavila, povedala, iz katerega stanovanja kličem, in vprašala po upravniku. ženska, predpostavljala sem, da njegova žena, mi je povedala, da je na nekakšni službeni poti – le kam hodijo upravniki stavb na službeno pot? – in da se vrne šele prihodnji teden. morala je zaznati obup v mojem glasu, saj me je vprašala, če mi lahko morda ona kako pomaga. njen glas je bil eden tistih hrapavih kadilskih, ki so iz nekega razloga name delovali pomirjujoče.

”hm, torej, zvenelo bo zelo čudno, ampak – v kotu moje dnevne sobe rasteta dve gobi.”

”gobi? mislite plesen?” zaslišal se je klik vžigalnika in trenutek kasneje pozneje globok izdih.

”ne, ne plesen, čisto pravi gobi, takšni, kakršne človek vidi v gozdu pod kakim drevesom. zelo na hitro sta zrasli, čez noč. najprej je bila samo ena, naslednji dan pa še druga.”

”ste prepričani, da ni kaj drugega?” je vprašala med izdihovanjem dima.

”ja.”

”hm …” spet sem zaslišala klik vžigalnika. je bilo mogoče, da si prižiga že novo cigareto?

”zelo nenavadno,” je izdihnila, a v resnici ni zvenela preveč presenečeno.

”vem. ne vem, kaj naj storim. koga naj pokličem.”

”in kdaj točno sta se pojavili, ti dve gobi?” je vprašala s svojim mirnim, hrapavim glasom, kot da bi šlo za nekaj povsem običajnega.

”prvo sem opazila včeraj zvečer, drugo pa danes, pravkar.”

”aha,” je izdihnila in skorajda sem lahko zavohala cigaretni dim.

”torej, mi lahko kako pomagate? res ne vem, kaj –”

”ne skrbite, zjutraj bom poklicala lastnike zgradbe in bodo že koga poslali.”

”hvala vam. ampak – bi jih lahko vi spustili v stanovanje? ne smem namreč manjkati v službi. imam zelo pomembne opravke in –”

”ja ja, ne skrbite, jim bom že odprla,” je zakašljala za konec.

olajšano sem zavzdihnila, se spomnila na špagete in jih odstavila z ognja ravno še pravi čas, da se niso razkuhali.

***

naslednji dan je sredi popoldneva, ko sem se ravno prebijala skozi kupe dokumentov, povezanih z neko stranko, zazvonil moj službeni telefon.

”tukaj novak iz podjetja nepremičnine kal. prejeli smo vašo pritožbo glede … gob v stanovanju. s kolegom sva si šla zadevo ogledat in … resnično so bile v kotu dnevne sobe tri gobe.”

”tri? včeraj sta bili še dve.”

”res? no, v vsakem primeru zelo nenavadno. še nikoli nisem videl česa takšnega. plesen pogosto, ampak gobe, dejanske gobe, ki rastejo iz tal … zelo nenavadno.”

”ja, vem.”

”no, torej, poklicali smo strokovnjake za plesen. gobe so odstranili, dezinficirali tla in mesto, kjer so rasle, premazali s fungicidom. pustili smo odprto okno, da se zrači. pustite ga tako do jutri in se kak dan čim manj zadržujte v dnevni sobi. če se kaj takšnega ponovi, nam takoj sporočite. žal mi je za to, res nenavadno.”

z olajšanjem sem nadaljevala delo do večera, in ko sem se, spet precej pozno, vrnila domov, sploh nisem vstopila v dnevno sobo. spala sem tako dobro, kot že dolgo ne, vesela, da je zgodba z gobami končana.

***

tudi naslednje jutro nisem hodila v dnevno sobo. po zajtrku sem šla na delo, se vrnila precej pozno, si skuhala večerjo – oziroma v mikrovalovki pogrela že pripravljeno lazanjo – in jo pojedla v kuhinji. šele potem sem končno odprla vrata v sobo. ko sem vstopila, me je zajel mraz, saj je bilo okno dva dni na stežaj odprto, zunaj pa temperatura samo nekaj nad ničlo. prižgala sem luč, zaprla okno in vključila gretje. potem sem počasi stopila do knjižne police in nehote kriknila. na mestu, kjer ne bi smelo biti ničesar, je rasla nova goba. siva, s tankim steblom in velikim klobukom, prav takšna kot prvi dve. od obupa so mi stopile solze v oči, in da bi se pomirila, sem šla v kuhinjo in si natočila kozarec jack danielsa. nisem mogla razumeti, kako se mi lahko dogaja nekaj tako iracionalnega in bizarnega. še nikoli nisem slišala, da bi komu iz tal stanovanja v komaj deset let stari stavbi rasle gobe. zakaj se torej to dogaja meni? nihče od sosedov ni potožil o kakšnih gobah, tako da je bilo moje stanovanje očitno izjema. ker nisem vedela, kaj storiti, sem z rahlo vrtoglavico oddrsala spat.

v dneh, ki so sledili, sem bila v zelo čudnem duševnem stanju. dnevne sobe sem se izogibala in na delu ostajala še dlje, kot po navadi. sodelavci so se čudili moji zagretosti, če ne že kar obsedenosti z delom, vendar očitno ni nihče opazil, da bi bilo z mano kaj narobe. tudi sama nisem točno vedela, kaj se z mano dogaja. zavedala sem se stalno prisotne, vendar ne zelo močne bolečine v glavi, kot bi mi nekdo s palci pritiskal v sence, in rahle slabosti v želodcu, kot da bi kaj težkega pojedla. dlje kot sem ostajala v službi, slabše sem se počutila. nisem imela apetita, upadala mi je koncentracija in ves čas sem imela občutek, da zamujam nekaj pomembnega. vedela sem, da potrebujem počitek, da sem počitek pravzaprav potrebovala že zadnjih nekaj let, da takšnega tempa ne bom mogla več dolgo vzdržati, da obstaja nevarnost, da izgorim. v nekem posebno kritičnem trenutku me je obšel občutek, da razpadam, da se moji notranji organi spreminjajo v gnijočo prst in da se bom vsak čas sesedla v prah.

po tednu dni sem kljub vsemu zbrala pogum in, podkrepljena s tremi odmerki vodke, stopila v dnevno sobo. v kotu ob knjižni polici me je čakalo pričakovano: osem sivih gob različnih velikosti. največja je merila v višino kakih dvajset centimetrov, najmanjša približno pet. od slabosti me je zvilo v želodcu in komaj mi je uspelo priteči do straniščne školjke. to je to, sem si mislila med navali bruhanja, to je moje življenje. postala sem krmilo za gobe in gobe se hranijo z organskimi odpadki. postala sem organski odpadek.

***

dva tedna pozneje sem se izselila iz stanovanja in dala odpoved v odvetniški pisarni. nihče ni razumel moje nenadne odločitve, saj so vsi pričakovali, da bom postala nova partnerica. ko me je šef, gospod berger vprašal, čemu odhajam na vrhuncu kariere, sem lahko samo skomignila z rameni in odvrnila, da ne znam razložiti, vendar vem, da je tako prav. na njegovem obrazu sem prebrala mešanico prezira in pomilovanja, vendar mi je bilo popolnoma vseeno.

zdaj že dva meseca živim v malem enosobnem stanovanju na drugem koncu mesta in zaenkrat še nimam službe. navadila sem se na mirno, počasno življenje, z veliko spanja in svežega zraka, in moje počutje se je precej izboljšalo. včeraj sem klicala upravnika hiše, kjer sem živela pet let, da bi poizvedela, kako je s tlemi v moji nekdanji dnevni sobi. spet ga ni bilo doma in njegova žena mi je med prižiganjem cigarete s tistim pomirjujočim kadilskim glasom povedala, da v stanovanju zdaj živi neki mlad par, in da odkar so po mojem odhodu odstranili gobe, o njih ni bilo več sledu.

”res nenavadno, tiste gobe,” je še rekla, preden sva se poslovili, toda tudi tokrat ni zvenela preveč presenečeno.

kak dan se počutim tako prazno, da če bi kdo vame vrgel kamenček, bi votlo zadonelo. brez misli in časovne omejitve bi lahko strmela v poljubno točko, leže, sede, ali stoje, kjerkoli pač sem. menda je to dokaj normalo počutje po dokončanem projektu, na katerem delaš dlje časa in v katerega vložiš veliko energije in ti predstavlja nek cilj, celo kratkoročni življenjski smisel. občutek lahko traja, dokler ne najdeš novega cilja in začneš delati na njegovi izpolnitvi.

včeraj smo imeli drugo in zaenkrat tudi zadnjo predstavo z univerzitetno gledališko skupino. tokrat ni šlo za samo eno (mojo) dramo, tako kot lani, temveč osem kratkih, med katerimi je bila moja samo ena. tako da je bilo vznemirjenje veliko manjše kot nazadnje, v zadevo je bilo vpleteno veliko več ljudi, vseh sploh nisem utegnila spoznati, prvotna skupina je bila razdrobljena na majhne podskupine in vsak je pač delal svoje. občutka kohezivnosti in povezanosti skorajda ni bilo. ena sama skupna vaja je pač premalo. tudi moje deviško režisersko udejstvovanje me ni navdalo z nikakršno strastjo; če kaj, mi je prineslo spoznanje, da si želim ostati zgolj scenaristka.

vsemu temu navkljub mi je žal, da je za nekaj mesecev vsega konec. to pomeni, da moram vso energijo spet vlagati v pisanje magistrske in večno iskanje službe. v mojem mailboxu se kar vrstijo zavrnitve prošenj. tudi moje pošiljanje kratke proze na razne natečaje, slovenske in angleške, zaenkrat ni obrodilo niti piškavih sadov. nekaj upov polagam na natečaj kratkih dram angleškega gledališča berlin; rezultati bodo čez slab teden. nagrada za pet najboljših je uprizoritev in sodelovanje z režiserjem.

vsaj kar se tiče čustvenega in seksualnega življenja se nimam kaj pritoževati. irec je še vedno v igri in mislim, da bo še dolgo. te dni sva imela polletnico, kar pomeni, da bom kmalu podrla svoj uborni rekord devetih mesecev. včeraj je med sprehodom na tleh zagledal kup rezil za olfa nož, ki jih je nabrž izgubil kak emo. zaskrbelo ga je, da bi se na njih lahko porezal kak otrok, zato jih je pobral in vrgel v smeti. ne poznam veliko ljudi, ki bi naredili kaj takšnega. poleg tega je odličen kuhar, ima prismojen smisel za humor in neverjetno seksi rit.

rada bi napisala še kaj, že zato, ker že kakih pet mesecev zanemarjam blog. ampak kot rečeno, danes sem preveč prazna, zato bom poskusila kdaj drugič. upam, da prej kot čez pet mesecev…

”pojdiva na teufelsberg,” sem rekla, ko sva se zbudila tistega sobotnega dopoldneva konec septembra. teufelsberg po nemško pomeni hudičeva gora. v bistvu ni prava gora, ampak umetna, zgrajena iz odpadkov in ruševin, ki so ostali v povojnem berlinu. zahodni nemci so na njej postavili tri visoke stolpe s kupolami, s pomočjo katerih so prisluškovali rusom.

”tudi jaz sem pomislil na to,” si rekel. ”čeprav je malo pozno. za jutri moram nakupiti še nekaj stvari.”

”ampak to ne bo trajalo več kot uro, ne? še vedno imava dovolj časa pred temo.”

”prav imaš. pojdiva.”

prvič sva šla skupaj na nekaj, podobnega izletu, zaradi česar sem bila prijetno vznemirjena. na vlaku si me vprašal, če verjamem v dušo. rekla sem, da nisem prepričana, ampak da vsekakor verjamem v nekaj več kot samo biokemične procese. na to si odvrnil, da ne verjameš v dušo, ampak v energijo. in da ti je všeč misel, da se po smrti naša energija pretvori v kaj drugega. potem si mi povedal, da si videl že več mrtvih ljudi. bil si tam, ko ti je umrla mama. sedel si ob njeni postelji, ko so jo izklopili iz respiratorne naprave in videl si, kako je življenje izginilo iz njenih oči. potemnele so in izgubile sijaj. je bila to duša? ali le energija?

na poti z železniške postaje sva se izgubila in ko sem neko žensko vprašala za pot, nama je povedala, da je hudičeva gora oddaljena nekaj kilometrov. ponudila nama je prevoz, ki sva ga hvaležno sprejela in se stlačila na sprednji sedež črnega družinskega avta. poleg naju je sedel njen mož, ona pa zadaj z dvema majhnima otrokoma. morala sem ti sedeti v naročju in zdi se mi, da sva bila tega oba vesela.  na hrbtu sem čutila tvoj obraz, na stegnih tvoje roke, zaradi česar sem se počutila varno. ženska je otrokoma brala pravljico, nekaj o prijateljih, ki so šli na izlet, se mi zdi. nisem se preveč osredotočila na besedilo, poslušala sem le njen glas in uživala tvojo bližino.

za vzpon na tako imenovano goro sva potrebovala približno pet minut. ko sva prišla na vrh, sva ugotovila, da ni prava. hrib s tremi kupolami je ležal dlje proti jugu, ampak še vedno dovolj blizu, da bi tja prišla peš. legla sva v travo in občudovala razgled – grunewald je bil videti veliko večji, kot sem si predstavljala. nad nama so krožili zmaji in modelčki letal.

”glej, tam je tudi modelček helikopterja,” si rekel in pokazal nekam v daljavo. pokimala sem, čeprav se mi ni ljubilo natančno pogledati.

”ne, to je pravi helikopter. samo tako daleč je, da je videti majhen,” si mi povedal z režečim obrazom. všeč mi je, kadar se norčuješ iz mene, čeprav ti tega seveda ne bi nikoli priznala.

vojaški stolpi so bili zaščiteni s tremi visokimi ograjami, vključno z bodečo žico. precej očitno si želijo obdržati ljudi proč od poškodovanih stavb. povedal si mi, da je tvojega cimra zalotil čuvaj in mu zagrozil, da bo poklical policijo, če ne plača dvesto evrov. rekel je, naj jo kar pokliče, kar se seveda ni zgodilo, čuvaj mu je rekel le, naj se pobere. vseeno sva poiskala luknje v ograjah in se splazila notri. vznemirjenje nad nedovoljenim početjem naju je minilo, ko sva se približala glavni zgradbi. povsod so bili ljudje, od grafitarjev do mladih parov in družin z otroki. bilo je skoraj kot ob kakšni legalni znamenitosti. vseeno sva se povzpela na najvišji stolp, od koder sva videla ves berlin. kupola je bila še nepoškodovana, tako da se je vsak najneznatnejši zvok, tudi šepet, intenziviral v glasen odmev. ”tule bi morala seksati,” si rekel. podobnih misli so bili verjetno tudi ostali trije pari v kupoli.

ko sva se skozi gozd vračala proti postaji, si rekel, da če bi imel pajka, bi ga poimenoval legs 11. čez nekaj časa si si premislil in povedal, da bi mu dal raje ime spinny. čeprav so bili povsod ljudje, si se kar naprej dotikal mojih prsi, jaz pa sem ti v zameno tlačila roke za hlače. nekajkrat se mi je zazdelo, da si me morda želiš držati za roko, vendar sem jo vedno nekako izmaknila, na videz slučajno. ne vem, zakaj sem tako čudna glede držanja za roke. mogoče rabim samo čas. upam, da boš še vedno tu, ko bo prišel pravi trenutek.

prvič si ga videla nekega nedeljskega popoldneva v začetku julija, ko poletje nikakor ni bilo to, kar bi moralo biti. bilo je hladno, lilo je kot iz škafa in prijateljica te je povabila k sebi na kavo in pecivo. tam je bilo še nekaj ljudi, ki si jih poznala, in dva, ki jih nisi. med njima on. tiho je sedel na kavču nasproti tebe. na prvi pogled se ti ni zdel nič posebnega. svetlih, rahlo skodranih las, z očali in visokimi ličnicami. ampak iz nekega razloga si si želela pogovarjati z njim in narediti dober vtis. vprašala si ga nekaj banalnega, v smislu iz katerega dela irske je, nekaj pač, da bi začela pogovor. kmalu se je razgovoril. všeč ti je bil njegov nizki glas in irski naglas.

ugotovila si, da je dober pripovedovalec. povsem si se zatopila v njegove zgodbe in pozorno opazovala njegov obraz. postajal ti je vedno bolj privlačen. medtem te je do tedaj neznani fant na tvoji desni nekaj vprašal. nejevoljno si se mu skušala za trenutek posvetiti in ga na hitro odpravila. zanimal te ni nihče drug, razen irca. taktni prijatelj je omenil, da bo čez nekaj dni uprizorjena tvoja prva drama. irec je takoj izrazil željo, da bi jo videl. obljubila si mu, da mu boš poslala vabilo. tako si obenem dobila njegov mejl.

ob slovesu te je poljubil na obe lici. zelo naravno in neprisiljeno, brez nerodnosti, do katerih rado pride, ko še ne poznaš poljubovalnih navad ljudi.

naslednjih nekaj dni si preživela v adrenalinski zadetosti, ki je bila kombinacija razburjenosti zaradi premiere in dejstva, da bo tam tudi on.

prišel je z dvema prijateljema. videla si ga šele po koncu predstave, ko se je prebil do tebe skozi množico. čestital ti je in povedal, da gre ven na cigareto. rekla si, da se mu boš pridružila. ampak to še nekaj časa ni bilo mogoče, saj si bila proti svoji navadi v središču pozornosti in so vsi želeli govoriti s tabo. srkala si mlačni šampanjec in poskušala zadostiti normam družabnosti, čeprav si v mislih kadila cigareto z njim, nekje stran od te glasne množice. čez čas si uspela pobegniti ven, ampak tam je stal v družbi prijateljev in bila si preplašna, da bi stopila k njim. namesto tega si se spet posvetila drugim ljudem. čez čas se je prišel poslovit. nič ni bilo rečeno o ponovnem videnju.

zato si mu poslala mejl in ga povabila na kavo. odpisal je zelo hitro in naslednji dan sta se dobila. nekaj časa sta hodila naokoli in se skoraj izgubila v labirintu ulic. ves čas se vama je smejalo, pogovor ni nikoli zastal, vse je potekalo povsem naravno. zdelo se je samoumevno, da se bosta ponovno videla.

nekaj dni kasneje te je klical, da je preutrujen za srečanje, ker je bil ves dan na nogah. skušala si prikriti razočaranje. dva dni zatem si hodila iz supermarketa in se počutila tako slabo, kot že dolgo ne. slabo si spala, ker si se že nekaj dni skušala odločiti, ali bi ostala v berlinu, ali se vrnila domov. če bi ostala, bi si obenem vzela več časa za magisterij in plačala šolnino za še en semester. zadnji rok za plačilo je bil čez dva dni. bila si tečna in počutila si se zelo neprivlačno in ves svet ti je šel na živce. in potem si ga zagledala na ulici pred sabo, med množico glav. ne, ne, samo danes ne, si si govorila. ne morem ga srečati v takšnem stanju. sranje, sranje, sranje. in potem te je zagledal tudi on. ustavila sta se drug pred drugim in čutila si, kako zardevaš. sranje, sranje, sranje. skušala si skriti slabo voljo, iz tebe so vrele brezvezne besede, upala si, da deluješ normalno. dogovorila sta se, da se vidita v sredo, torej čez dva dni.

v sredo si se vpisala v zimski semester. zelo srečna nad odločitvijo si preživela super dan in čakala na njegov klic. ki pa ga ni bilo. rekla si si, da ga ne boš klicala, saj si ga nazadnje povabila ti.

teden kasneje še vedno ni bilo glasu od njega. tega enostavno nisi razumela. spraševala si se, zakaj. tvojim dvajsetim teorijam so svoje dodajali še prijatelji, večina ti je svetovala, da ga ne kliči, komaj eden ali dva pa sta menila, da moraš zadevo razčistiti, čeprav za ceno svojega ponosa. še nekaj dni si se upirala, potem nisi več zdržala. čez dva dni itak odhajam na počitnice, morje bo že zacelilo moj ranjeni ego; bolje, da vem resnico, kot da si ustvarjam neke pol verjetne scenarije, si si govorila. in mu končno poslala mejl. skušala si biti čim bolj kul, celo duhovita, ampak vseeno z jasno željo po razlagi.

naslednji dan je prišel odgovor. pričakovala si vse od pred nedavnim zlomljenega srca, strahu pred vezo, bipolarne motnje in shizofrenije do prometne nesreče s pretresom možganov in amnezijo. ne pa tega, kar je napisal.

krivo je bilo vajino ponedeljkovo naključno srečanje in tvoja slaba volja. imel je občutek, da si ga videla še preden je on zagledal tebe. in da bi se mu izognila, če te ne bi videl. tvojo slabo voljo si je razlagal kot nezainteresiranost zanj. zato te ni poklical. ker je mislil, da ti ni všeč. še nikoli ni bil nihče tako daleč od resnice.

pojasnila si mu razlog slabe volje. in naslednji dan te je povabil ven.

ampak žal si takrat odhajala v slovenijo. tako da sta se videla šele slabe tri tedne kasneje. celo noč sta popivala v pristnih berlinskih krčmah, kjer strežejo debele natakarice z natupiranimi pričeskami iz osemdesetih, vrtijo abbo in roxette in je povprečna starost gostov okoli šestdeset let. spet te je očaral s svojimi zgodbami in pristnostjo. imela si občutek, da je eden redkih moških, ki ni obremenjen s svojim egom. okrog štirih zjutraj sta se oba rahlo pijana odpravila proti domu. živita na isti ulici, oddaljena dobrih pet minut hoje. vesela si bila, da te ni skušal poljubiti. hotela si, da sta oba trezna, ko se to zgodi.

in zgodilo se je naslednjega večera, ko je prišel k tebi gledat film. najdolgočasnejši film zadnjih nekaj let. mogoče pač samo nisi bila razpoložena za van santov polžji tempo. težko se je osredotočiti na karkoli, ko na pol ležiš poleg objekta poželenja in veš, da si oba želita istega. pogovarjala sta se do zgodnjega jutra in ko si že precej očitno kazala znake utrujenosti te je vprašal, ali naj gre. ne, si zamomljala in ko te je zagrabil za roko si čutila kemično reakcijo, pretok energije, morda feromonov? koga briga. bilo je magično.

in magičnih je bilo zadnjih osem dni. zdi se, da je vajino ujemanje popolno. ne samo telesno. čeprav sta si v marsičem zelo različna, imata zelo drugačno ozadje, življenjski stil in zanimanja, se morda ravno zato tako dobro prilegata drug drugemu. nisi vajena takšne povezanosti, takšne pozornosti, nesebičnosti in odkritosti. po eni strani se prepuščaš občutkom in poskušaš pustiti ob strani svoje običajno racionaliziranje. po drugi strani ne moreš mimo tega, da te ne bi občasno stisnil strah. že sedaj, po tako kratkem času se ti zdi misel, da bi izginil iz tvojega življenja, nepredstavljiva. bojiš se, da bi se zaljubila vanj bolj, kot on vate. čeprav čutiš, da sta na istem, kar se tiče intenzivnosti občutkov, ne moreš nikoli vedeti…

včasih se počutiš malo patetično, ko na repeat poslušaš melanholično muziko, ki ti jo je prinesel, in čakaš, da te pokliče po koncu dela. po drugi strani pa nisi ravno pogosto v takšnem stanju in se ti pravzaprav zdi, da si končno tudi ti lahko privoščiš malo sentimentalnosti, brez slabe vesti.

spet letališče. oddaja prtljage, varnostna kontrola, pregled potnega lista, sedenje v čakalnici, polni neznancev, s katerimi nas povezuje edino pot in čakanje na pot, v ne-prostoru, dokler nas letalo, še en ne-prostor, ne prenese na točko b.

za branje se ne morem zbrati, zato lovim koščke pogovorov v različnih jezikih, občasno ujamem pogled kakega bodočega sopotnika. sedim komaj nekaj centimetrov oddaljena od dveh naznancev, skorajda se dotikamo z rameni, a o njiju ne vem ničesar, razen tega, da letita v isto mesto kot jaz, da sodeč po reviji, ki jo lista, moškega na desni zanimajo motorji in da je ženska na levi ljubiteljica lakastih čevljev in francoske manikure.

čakanje je zanimiv fenomen. ko čakamo, vedno čakamo na nekaj, torej z namenom trošimo čas v brezdelju. ko se dolgočasimo, prav tako trošimo čas, a brez očitnega namena. razen tega, da čakamo na konec brezdelja. v obeh primerih smo v nekakšnem časovnem vakuumu, ko se nam zdi, da je čas obstal. pred kratkim, ko me je ponovno presenetilo strašljivo hitro minevanje časa, sem se odločila, da se bom poskusila tu in tam namensko dolgočasiti, da bi s tem upočasnila minevanje časa. vendar sem se kmalu zavedla nesmiselnosti takšnega početja, saj bi v tem obdobju lahko počela toliko zanimivih stvari. vendar ravno takrat, ko smo zatopljeni v zanimivo početje, čas najbolj brzi. vseeno se mi zdi precej bolje hitro in vznemirljivo živeti, kot pa počasi splesneti.

gneča v čakalnici postaja neznosna. na desni strani glave mi še vedno kljuva ostra bolečina – vedno na desni strani (tumor morda?), vsaj enkrat na štirinajst dni. sinočnja steklenica vina verjetno še pridoda kako stopnjo bolečine. komaj čakam, da v množici črnih kovčkov ugledam svoj ponaredek guccija, ki ga je brat privlekel iz azije in ki ima že več let strgano stransko zadrgo (res rabim nov kovček) in objamem familijo. in se jutri že kopam v dalmatinskem morju, se nažiram z lubenico, napajam z alkoholnimi napitki (na balkanu je treba vedno piti) in povečujem tveganje kožnega raka.

čez štirinajst dni pa ponovno čakanje v novem ne-prostoru, obdana z novimi neznanci, na poti v svoje drugo življenje.

moj prijatelj ekrem je srbski musliman (ali je pravilno muslimanski srb?). star je 24 let, a jih je videti precej več, saj se oblači zelo staromodno in tudi njegovo gibanje in kretnje ga delajo starejšega. živi v majhni, zelo skromno opremljeni sobici študentskega doma v leipzigu. mikro kuhinjo, ki jo sestavljajo le majhna kuhalna plošča, enojno pomivalno korito, hladilnik in omarica, ter kopalnico, v kateri je komaj dovolj prostora, da se obrneš, si deli s sostanovalcem. razen vljudnostnega živjo in kako si ne komunicirata. posodo in pribor, celo sredstvo za pomivanje posode, imata ločene. ekrem pravi, da je večkrat poskušal navezati pogovor z molčečim nemcem in ga povabil na kavo v svojo sobo, a je ta vedno le postal na vratih in se potem hitro vrnil v svojo luknjo, nazaj k kdo ve kakšnim sprevrženim dejavnostim.

ekrem še nikoli ni imel punce. sumim, da bi lahko bil gej. na to namiguje več dejstev, med drugim obožuje evrosong in celo glasuje za svojo najljubšo pesem (letos je bila to bosanska), posluša abbo, cher in neko obskurno francosko pevko iz osemdesetih, ter ne prenese niti drobca prahu v svoji sobi. ampak tudi če je res gej, je ta ideja zanj povsem nesprejemljiva, saj izhaja iz zelo konzervativnega muslimanskega okolja. edina možnost zanj bi bila, da se preseli v berlin. čeprav si ga nekam težko predstavljam v vsem tem hrupu in kaosu.

ekrem še nikoli ni bil v nočnem klubu. oziroma diskoteki, kot pravi sam. povedal je, da se je nekoč pozno zvečer vračal iz knjižnice, mimo diskoteke, in pogledal notri skozi okno. bilo je zelo temno, s pisanimi reflektorji in zelo glasno glasbo. seveda tudi ne pije alkohola in ni nikoli poskusil trave. v kino ne hodi, ker se mu zdi neumno plačevati za to, da sediš v temni dvorani in gledaš film. nikoli ne je zunaj, ker so se mu restavracije zamerile, ko je moral v otroštvu trdo delati v gostišču svojih staršev. prehranjuje se s toplimi sendviči in juhami, ker je to edino, kar si zna pripraviti. kadar ne študira logike ali bere, se zabava z gledanjem nizkoproračunske, a zelo domiselne srbske nanizanke iz devetdesetih, otvorena vrata. večino dialogov zna že na pamet.

ekrem je odličen gostitelj. svojim gostom stalno ponuja hrano in pijačo, tako da je včasih že malo nadležno. je pravi gentleman, staromodno spoštljiv do žensk in nadvse vljuden. njegove izjave so smešne, tudi kadar so mišljene resno. zato, ker so tako iskrene, nepretenciozne in brez sledu prekipevajočega ega. nima pojma o pop kulturi, alternativi ali pornografiji, ne ve, kaj pomeni indie, emo ali elektro, misli, da je golden shower zlati dež in da je trava vrsta tobaka. po drugi strani pa obožuje antonina artauda, piše eksistencialno poezijo in surrealistično dramatiko. vsake toliko se zazre nekam v daljavo in z mislimi odtava v svoj svet.

malo me skrbi, kako bo preživel. zdi se preveč nepokvarjen za ta svet.

srečno, ekrem…

cimrina prijateljica je naredila samomor. danes zjutraj jo je našla mama. verjetno s prerezanimi zapestji, čeprav ni potrjeno. cimra ni hotela spraševati tega po telefonu. že dvakrat prej je poskušala, a ji ni nikoli povsem uspelo.

spoznala sem jo lani, ko je bila na obisku v berlinu. sicer je bila iz zagreba. bila je visoka, s skodranimi oranžnimi lasmi in zdela se mi je zelo simpatična. zelo na izi, smešna in zanimiva. bila je umetnica, obsedena z obešalniki, iz katerih je ustvarjala razne instalacije. zdelo se ji je, da smo ljudje nekakšni obešalniki, ki visimo vsak v svoji omari, v družbi drugih obešalnikov a obenem vsak zase, na nas visijo kosi oblačil, a pravzaprav je čisto vseeno, če ne bi. zdi se nam, da izpolnjujemo nek smisel, misel na to nam pravzaprav osmišlja življenje, v resnici pa je vse precej prazno.

to je sicer moja interpretacija, ker v resnici ne vem, zakaj smo se ji ljudje zdeli kot obešalniki. ampak kaj preveč optimistična ideja to že ni. kar je smiselno, glede na njena obdobja depresije. cimra pravi, da sta jo najbrž zjebala tudi pretirano zaščitniška starša. ampak po drugi strani je razumljivo, da ju je skrbelo za hči, nagnjeno k eksperimentiranju in pretiravanju z različnimi substancami. baje je želela poizkusiti vse in je temu primerno polno živela.

verjetno je vseeno bolje živeti 30 polnih let, pa čeprav s težkimi samodestruktivnimi, a obenem kreativnimi obdobji, kot pa jih preživotariti 90 brez omembe vrednih vzponov in padcev, z eno samo dolgo linijo povprečnosti in rutine. z vedno istim mozeg izsesavajočim delom, z vedno istimi praznimi pogovori, z vedno istimi tv programi in smrdljivimi večerjami, z vedno istimi sočnimi vzhodi in zahodi. še prdci imajo vedno isti vonj.

ampak vseeno je škoda, da ta svet zapuščajo tako barviti ljudje in nas puščajo v nepregledni množici sivine. v množici brezveznih, nezanimivih, v rutino ujetih pojav. v množici obešalnikov.

včeraj sem bila na predavanju julie kristeve z naslovom the need to believe and the force of monotheism. od njenih del sem sicer prebrala – oziroma, če sem iskrena, se prebila skozi določena poglavja – samo powers of horror: an essay on abjection, ki obravnava meni priljubljeno temo, izločke, in razglablja o tem, zakaj se nam gnusijo. zelo zanimiva zadeva in potem, ko sem na podlagi njene teorije analizirala kratko zgodbo patricka whita, moj pogled na kakce, pljunke, gnojne rane in ostale prijetne tovrstne zadeve ni bil nikoli več takšen, kot poprej. zato sem bila precej navdušena nad idejo, da lahko kristevo vidim in slišim v živo, in tudi tema predavanje se mi je zdela dovolj zanimiva.

ampak težava je v tem, da očitno nisem sposobna dobro uro povsem zbrano slediti kompleksnemu predavanju, nabitemu z idejami in izrazi iz psihoanalize, filozofije in religiologije. vmes sem skrivaj pogledovala ostale poslušalce in ugibala, ali dejansko sledijo vsemu povedanemu ali so z mislimi nekje povsem drugje. čeprav je kristeva karizmatična ženska z močnim glasom (v obeh pomenih besede), me je rahlo zmotilo to, da je ves čas brala. to sem zamerila tudi določenim profesorjem na faksu in sem iz tega razloga nehala hoditi na njihova predavanja. ker sem hotela imeti občutek, da mi zadeve razlagajo in ne zgolj berejo. trudila sem se torej slediti toku njenih besed, ampak misli so mi kmalu odtavale nekam med vsebino jutrišnjega kosila in role playing z namišljenim ljubimcem.

vmes se mi je uspelo toliko zbrati, da sem ujela ključne misli (oziroma sem jih za ključne razglasila kar sama, ker so bile v resnici praktično edine, ki sem jih odnesla s predavanja). in sicer to, da je vera v enega boga (v našem primeru krščanskega), ki je oče in sin v eni osebi in je bil do smrti pretepen, posledica naše potlačene primarne želje po očetu. ker ga zaradi (edinega univerzalnega) tabuja incesta ne moremo imeti, si ga želimo ubiti. od tu izhaja tudi sadomazohizem, ki se očitno skriva v vsakem od nas. po lacanu je perversion v bistvu pere-version, očetova verzija, torej očetov zakon, ki je le ena v seriji perverzij, ki so, tako se zdi, bistveni del naše osebnosti.

glede na to, da je to vse, kar sem si zapomnila z več kot enournega predavanja, je verjetno čas, da se neham slepiti. čeprav me določene teorije in metode zanimajo, se z njimi ukvarjam samo v povezavi z študijem. pa še takrat se začetni entuziazem zelo hitro sprevrže v zdolgočaseno, na pol odsotno prelistavanje strani ter pretipkavanje in preobračanje stavkov in nestrpno čakanje dneva, ko bo esej končno napisan in bom lahko gomilo knjig odnesla nazaj v knjižnico. pač nisem kot neka moja sošolka, ki je med razglabljanjem o temi svoje seminarske začela navdušeno, že na pol histerično kruliti o tem, kako obožuje teorijo in kako si želi, da bi lahko napisala neomejeno število strani in vključila v svoj esej nešteto teorij, ki jih res tako obožuje.

v tistem trenutku me je močno zasrbela pest in samo moji obvladanosti se ima zahvaliti za to, da je nisem na gobec.

pred leti sem sicer v nekem čudnem preblisku intelektualne ambicije kupila nekaj teoretikov, med drugim sloterdijka in lévi-straussa, ampak seveda se jih nisem niti dotaknila. vprašanje, če se jih sploh kdaj bom (razen ko bom z njih brisala prah).

danes kupujem samo še leposlovje. in ko bom končala s študijem, se bom nehala ukvarjati s teorijo, o tem sem skoraj prepričana. o doktoratu vedno bolj dvomim. zdi se mi malo sprto z logiko, da še nadaljnjih nekaj let življenja preživim ob ukvarjanju z nečim, kar mi ni v veselje. to sem si priznala šele pred kratkim, prej sem kar lep čas živela v nekakšnem samoslepilu, da bom nekega dne postala prava intelektualka. ampak mislim, da je skrajni čas za priznanje, da zelo verjetno ne bom.

kar morda niti ni tako grozno. bolj kot preživeti vse življenje ob analiziranju literature, si jo želim ustvarjati, in s tem obenem skrbeti, da bodočim intelektualcem in teoretikom ne bo zmanjkalo dela.

nekaj je na borih. nekaj, kar v meni vzbudi nek nostalgičen občutek, neko hrepenenje po nečem neoprijemljivem. nekaj, česar očitno ne morem ali ne znam izraziti, je pa obenem lepo in boleče.

danes sem jih videla po dolgem času, na sprehodu po parku v weddingu, na minus desetih stopinjah in pod jasnim nebom. dve prijateljici sta s surovimi testeninami hranili divje svinje. ena od njiju to počne že od otroštva in moji pomisleki glede negativnih vplivov na prebavo so bili zavrnjeni. štirje prašiči so preživeli že več kot dvajset let, kar pomeni, da zdaj že vlečejo pokojnino. res so delovali kot nergavi starčki, ko so zaradi lastništva nad surovim makaronom krulili drug na drugega. enemu od njih se je več špagetov navpično zasadilo v ščetinast kožuh, tako da je bil videti kot oguljen jež.

hodile smo po mehki travi, gledale zahajajoče sonce in mraz nam je lezel pod obleko in nas grizel v obraz. bori so me spominjali na nekaj, ampak ne vem, kaj.

mogoče na otroštvo, na izlete v gore ali na počitnice na morju? mogoče na daljne kraje, kamor si želim, ali pa se mi samo zdi, da si želim? mogoče si pravzaprav že ves čas želim nazaj v otroštvo, ko so bile stvari preprosto lepe ali grde, dobre ali slabe in ne nešteto odtenkov vmes? v odraslosti se vse tako prekleto zakomplicira.

mogoče si v bistvu želim domov.

čutim, da se je začelo novo obdobje. odšla sta profesor snow in prijatelj mike, kar sem prenesla precej slabše, kot sem pričakovala. dejstvo, da me je ravno takrat doletel še pms, je le še zaostrilo zadeve. profesorju smo pripravili poslovilno večerjo. vključno z njim nas je bilo trinajst, kot se za zadnjo večerjo spodobi. bilo je ganljivo lepo; ob slovesu mi je rekel, naj še naprej pišem, naj mu pošljem svoje tekste, če želim, in da ostaniva v stiku. presenetilo nas je, ko smo izvedeli, da ima samo 57 let. mislili smo, da je starejši. mogoče ga je izklesalo razburljivo življenje. mogoče le močno avstralsko sonce. nekoč je rekel, da se včasih ob pogledu v ogledalo zdrzne in vpraša, kdo je ta starec, ki ga gleda.

mike mi je v mejlu napisal, da me ima rad in da sem se ga dotaknila. rad me ima kot prijateljico, je še dodal. ima namreč punco, kar je eden od razlogov, da se je preselil v švico. tako kot je on eden od razlogov, da spet več pišem. ker je postavil na laž moje dosedanje prepričanje, da potrebuješ za pisanje navdih. v resnici je vse, kar potrebuješ, list papirja in pisalo. ali računalnik. vse ostalo pride samo od sebe. obljubila sem sebi in njemu, da bom odslej jaz organizirala skupino za kreativno pisanje, s katero je začel on. to mu dolgujem. najmanj. in seveda sebi.

tule je prevod sufijske pesmi, ki mi jo je napisal. njemu jo je pred leti napisal budistični menih v nekem samostanu v franciji, kamor je šel zaradi osebne krize. sicer je prevod prevoda, kar je načeloma kriminal, ampak tokrat si zaradi njene preproste lepote dovolim izjemo.

tisti sladki lunin jezik

priznaj nekaj:

vsem, ki jih vidiš, rečeš: “ljubi me.”

seveda tega ne narediš na glas, sicer

bi še kdo poklical policijo.

a vseeno, pomisli na to, na to našo neizmerno slo

po povezanosti.

zakaj ne bi postal tisti, ki živi s

polno luno v vsakem očesu,

ki vedno pravi,

v tistem sladkem luninem jeziku,

kar si želi slišati

vsako drugo oko na

tem svetu?

(hafiz)

nadležni pramen las si je zataknila za uho in nadaljevala s strmenjem skozi okno. v daljavi se je videl cerkveni zvonik, nekaj zgornjih nadstropij in ostrešij hiš in tri ali štiri pretežno gola drevesa. toda zaznavala ni ničesar od omenjenega. vse, kar je imela pred očmi zadnjih nekaj dni, je bil visok moški v črnem plašču in klobuku, ki ga je zbil smetarski voz. še vedno je videla, kako je zadel njegovo levo ramo in stegno, zgrožen izraz na njegovem obrazu, ko se je zavedel, kaj se dogaja, in njegov klobuk, ki je letel preko ceste in pristal v veliki blatni luži. po tem ni mogla več gledati, preveč se je bala krvi in poškodb. s tresočimi nogami in občutkom šibkosti v celem telesu je oddrsala proč. slišala je kričanje ljudi, predirljive glasove avtomobilskih hup, zavijanje siren. želela si je samo čim prej izginiti od tam, vstopiti v varno zavetje svojega stanovanja, se potopiti med knjige, pozabiti na nesrečo in zunanji svet.

naslednjega dne je v lokalnem časopisu prebrala, da je moški nesrečo preživel. utrpel je nekaj precej hudih zlomov in poškodbo pljuč, toda živel je. nad novico je bila zelo olajšana, vendar se kljub temu ni mogla znebiti podobe, strahu, bližine smrti. smrt je bila nekaj, česar se je neznansko bala. povzročala je njene nočne more, njene napade panike, njene paranoje. ni bila sama misel na smrt, na zapustitev tega sveta tista, ki jo je strašila, temveč misel na nič, na dejstvo, da so izbrisani vsi čuti, vse zaznavanje in zavedanje, da so za vedno izgubljeni, in da jih nič več ne more priklicati nazaj. misel, da ne vidiš več ljudi, ki jih imaš rad, da izginejo drevesa, morje in nebo, da ne vonjaš, da ne okušaš, da ne misliš več. nikoli več. čisti nič, za vedno. čisti pekel zanjo.

nenadoma se je prebudila iz zamaknjenosti. začela se je zavedati svojega telesa in ko je pogledala na uro, jo je presenetilo dejstvo, da je skoraj celo uro strmela skozi okno. šele zdaj je videla cerkveni zvonik, hiše, drevesa, in po dolgem času začutila, da se ji po telesu pretaka kri. pretegnila je zaspane ude, se postavila na noge in se v trenutku odločila, da gre na dolg sprehod. potrebovala je zrak in gibanje, vonj po zgodnji pomladi in dotik hladnega vetra na obrazu. bila je živa!