tempus fugit

15.07.2014

čas neverjetno hitro beži, ko ima človek službo. samo kak dan po prejšnjem zapisu, ki je prejel nadvse uporaben komentar lordwalesa, z nasvetom, naj se vrnem domov k staršem, sem namreč dobila službo (še dobro, da ga nisem poslušala). seveda nima niti najmanjše veze z mojimi diplomami, ki se prašijo nekje na knjižni polici, če se niso že kje izgubile, ampak zaenkrat je čisto ok. seveda nam ni treba nositi kravat in dolgih kril. uradni jezik je angleščina, ljudje so nanešeni z vseh vetrov in hladilnik je vedno poln pijače. tako kot vsa ostala mlada podjetja so tudi tu precej obsedeni s team buildingom v obliki raznih večernih pijač, izletov z ladjicami, igranjem pokra, paintballom in podobnimi jajci. načeloma se mi sicer ne ljubi tudi v prostem času družiti z ljudmi, ki jih že tako ali tako gledam skoraj vsak dan po osem ur, po drugi strani pa seveda ni dobro, da je človek prevelik outsider, zato se je treba občasno malo žrtvovati.

vse kaže tudi, da se bom navsezadnje res preselila k ircu. razmišljam celo, da bi šla končno, kakih 14 let prepozno, delat izpit za avto. vse skupaj se nekam strašljivo hitro premika v smer, ki jo večina razume kot normalno odraslost. po eni strani se mi to zdi dobrodošla sprememba, saj sem dobro desetletje živela precej ležerno študentsko in potem še nekaj časa dosti ležerno brezposelno življenje in me je v zadnjih letih malo prepogosto zgrabila eksistencialna tesnoba z občutkom, da izgubljam čas in se nikamor ne premaknem. po drugi strani pa se sprašujem, ali si res želim naslednjih štirideset (ali koliko že znaša povprečna delovna doba) let preživeti v enoličnem ritmu osem- (v najboljšem primeru) urnega delavnika, gospodinjskih opravil na en prosti dan in mogoče kakšnega izleta na drugega.

že zadnji mesec in pol, odkar sem začela delati, mi je minil strašljivo hitro s praktično neopaznimi razlikami med posameznimi dnevi. če tako živiš preostanek življenja, vse tja do penzije, se ti mora vse skupaj zdeti kot ena sama gmota enoličnih, vedno istih opravkov in dogodkov, z redkimi izjemnimi pripetljaji, in seveda neizbežno jamo, ki nas na koncu vse čaka.

zadnja leta, predvsem odkar živimo 1000 kilometrov vsaksebi, se odlično razumem s svojimi starši. zdi se mi, da ju šele zdaj začenjam spoznavati kot človeka in ju ne vidim več kot le bolj ali manj zatežena starša. sploh kadar me obiščeta v berlinu, se počutim, kot da sta na obisk prišla prijatelja, s katerima gremo na pivo in si pripovedujemo zanimive zgodbe iz svojih življenj in razpravljamo o aktualnih dogodkih. opažam, kako podobna sem jima v nekaterih pogledih in včasih v svojem odnosu z ircem vidim svoja starša. to seveda ni čisto nič nenavadnega, saj menda v partnerskem odnosu podoživljamo vzorce, ki smo jih bili deležni v otroštvu. (grem stavit, da je vsak nasilni moški, ki pretepa svojo partnerko, redno prejemal batine od svojega očeta, ta pa od svojega, in ravno tako njihove mame in babice, in tako naprej v nedogled.)

zdaj tudi povsem verjamem staršem, ki sta že pred leti govorila, kako hitro mineva čas tam nekje po 30. letu. resnično se mi zdi, kot da je zadnjih pet let trajalo komaj nekaj mesecev. in v tem času se spominjam predvsem izjemnih dogodkov, okrog katerih se pravzaprav sploh lahko orientiram. tako je potem s celim življenjem. vse tiste ure, ki sem jih preživela ob guljenju knjig v zatohlih čitalnicah ali ob enoličnem delu za računalnikom, so se že zdavnaj izgubile v oddaljenih kotičkih spomina. v ospredju ostajajo dnevi, ko se mi je zgodilo kaj neobičajnega, neustaljenega in izjemnega. manj kot je takšnih dogodkov, bolj enolično in krajše se zdi življenje. preden se zaveš, ti odrastejo otroci (če jih imaš), se izselijo od doma (če imaš srečo) in že vlečeš penzijo (če imaš srečo) in potem nekega dne enostavno krepneš (če imaš srečo in ne krepavaš počasi in boleče za kakšno zateženo boleznijo). tako nekako kot v zadnjem filmu richarda linklaterja, boyhood, ko tik pred koncem patricia arquette, oziroma njen karakter, s solznimi očmi potoži sinu, ki odhaja na college: “i just thought there would be more.”

zato se splača potruditi, da bo čim več tega “več” in da na smrti postelji ne bom ena izmed tistih preštevilnih nesrečnikov, ki obžalujejo vse zamujene priložnosti, nikoli doživete avanture in nesmiselne nadure. tako da je zdaj čas, da se na svoj prosti dan poberem izza računalnika in grem ven, novim intenzivnim doživljajem naproti. ali vsaj plavanju in ležernemu poležavanju ob jezeru.

  • Share/Bookmark
 

brezposelnost

30.05.2014

precej negotovi časi so. izseliti se moram iz stanovanja, ker bi ga ena od cimer rada imela zase in ima žal to moč, da to lahko tudi izpelje. poleg oglasov za delo tako vsak dan pregledujem tudi ponudbo stanovanj, od katerih si povprečno lahko privoščim približno enega na vsakih sto, pa še to kakšno luknjo v betonskem bloku v obskurnem delu mesta. načeloma iščem dvosobna stanovanja, v katerem bi lahko živeli skupaj z drugo cimro – soizgnanko. kar zna biti sicer malce problematično, saj ima ogromno krame in bi potrebovala loft, da bi lahko vanj spravila neštete škatle materiala, ki ga zbira za svoje bizarne inštalacije, in ki bi ga marsikdo lahko zamenjal za smeti.

v ponedeljek sem začela hoditi na dvotedenski tečaj pisanja prošenj za službo za akademike. zveni rahlo absurdno in to tudi v resnici je. nisem še slišala za narod, ki bi bolj kompliciral s prošnjami kot nemci. obstajajo točno določena pravila glede forme in vsebine, od profesionalne fotografije na naslovnici (na kateri ne smeš biti oblečen preveč pisano ali biti preveč resen ali se pretirano smehljati) do števila praznih vrstic med navedbo prejemnika prošnje in začetkom pisma. potem obstaja cela znanost o izgledu in vedenju na razgovoru, o tem, katerih kretenj nikakor ne smemo uporabljati, kakšne barve srajce so sprejemljive in kakšen smalltalk je dovoljen. dejansko se ogromno ljudi ukvarja z organizacijo tečajev pravilnega prijavljanja za službo in nekateri s tem tudi mastno služijo. (mojega sicer sponzorira zavod za delo, sicer nanj ne bi hodila).

tečaj vodi herr werner, ki je star kakih 55 let, misli, da svoje delo obvlada in da ima smisel za humor. v resnici večino časa prebije v svoji pisarni, medtem ko ‘tečajniki’ ždimo vsak za svojim računalnikom in domnevno popravljamo svoje življenjepise. to naj bi počeli 10 dni, čeprav sem jaz svojega ‘popravila’ v približno eni uri. herr werner ima zelo slabo zobovje in rdečkast obraz, poln žilic. sumim, da je alkoholik. ko govori, se mu v kotičkih ust nabira bela pena. ko pove kaj, kar se mu zdi še posebej bistroumno, se glasno zahahlja in hitro pogleda po svojem občinstvu, da bi videl, če se kdo smeji z njim. ponavadi se ne. njegove ideje o iskanju službe so zelo staromodne. prepričan je, da je treba priti na razgovor v obleki oziroma kostimu, čeprav doslej še nisem imela razgovora v okolju, kjer bi kdorkoli nosil obleko. sploh ne v berlinu.

zadnjič smo imeli  tako imenovani workshop o socialnih mrežah in o tem, kako jih lahko izkoristimo za iskanje službe. ‘workshop’ je trajal pol ure in vse, kar smo izvedeli, je, da so socialne mreže koristne, saj lahko preko njih dobimo delo. herr werner se je pohvalil, da je preko poznanstev dobil tri službe in da se tega nikakor ne sramuje. predpostavljam, da je tudi svoj aktualni položaj pridobil preko vez. prepričeval nas je, naj nam ne bo nerodno poklicati nekdanjih sošolcev in znancev, ki jih nismo videli že 20 let, in obnoviti stikov. malo smalltalka, kakšna kavica ali kosilo, in na videz mimobežna omemba brezposelnosti, in kdo ve, mogoče v kratkem dobimo kakšno ponudbo. res super tečaj, kjer te učijo, da je najlaže priti do službe po vezah (sploh, ker je res). potem bi nas morali naučiti še, kako najučinkoviteje hliniti simpatijo do ljudi, ki jih ne maramo, ampak bi nam lahko koristili.

na srečo smo od petih ‘tečajnikov’ štirje precej cinični, tako da s humorjem prenašamo poskuse herra wernerja. malo manj ciničen je edino najstarejši od nas, ki je star blizu petdeset in že več let brezposeln. verjamem, da mu ni več do smeha. zadevo jemlje zelo resno in si vestno zapisuje nasvete in napotke ter sodeluje v debati o tem, kakšna dolžina krila je še sprejemljiva na razgovoru za službo.

  • Share/Bookmark
 

comeback

12.04.2014

sem vedela, da mu bo slej ko prej žal in me bo hotel nazaj. pisal mi je že pred dvema mesecema in se želel dobiti z mano. pa sem ga pustila malo čakati, naj se še malo potensta in pocvre v lastnem maslu. zadnjič me je potem poklical in zvenel je tako obupano, da nisem mogla reči ne. ko se je prikazal pred vrati, je bil videti tako nervozen, da se mi je skoraj zasmilil. bila sem neverjetno mirna in ležerna, celo smehljala sem se. izgledal je spremenjen, resnejši in nekam zrelejši kot pred pol leta. pogovarjala sva se skoraj pet ur, razložil mi je, da je takrat trpel za nekakšno krizo poznih dvajsetih in se čutil razklanega med starim, neodgovornim življenjem, zaznamovanim s ponočevanji, pijančevanji in površinskimi stiki, ter novim, zrelejšim in odgovornejšim življenjem z mano. in se je, preprosto rečeno, usral. kar je potem sovpadalo še s tisto žensko, ki je bila menda samo distrakcija in nikoli ni nameraval imeti nič resnejšega z njo. kmalu mu je baje postalo jasno, da je zajebal. in če bi bila pripravljena biti spet z njim, bi menda veliko več vlagal v vezo, me podpiral, preživljal z mano več časa, in se predvsem več pogovarjal. deloval je resno in iskreno in verjamem, da res verjame v vse to.

vprašanje je, če jaz verjamem, da bo njegova namera trajna. sicer je to nemogoče vedeti. vsako razmerje, v katerega se spustimo, pa naj je z nekom svežim ali pogretim, je tvegano. tudi če se nam sprva zdi, da bolje ne bi moglo biti in že delamo scenarije, kako bomo skupaj dočakali stara leta, še vedno srečno zaljubljeni ali vsaj ljubeči, slej ko prej pridejo na plano strahovi, frustracije, čustvena prtljaga iz preteklih razmerij, nerazrešeni družinski odnosi, ojdipovski in podobni kompleksi, ali pa enostavno nedoraslost. od naše čustvene zrelosti je potem odvisno, kako se bomo s tem spopadali. če nam je manjka, bomo, tako kot irec, pobrali šila in kopita, po možnosti na čim bolj krut ali vsaj dramatičen način, in za sabo pustili upostošenje. in ravno to je tisto, kar je težko oprostiti, in na čemer je težko ponovno zgraditi nekaj novega.

vsemu navkljub je tu še vedno zelo močna kemija, ki me je vseh pet ur vlekla k njemu in sem se le stežka premagovala, da nisem planila v njegov plečati objem. poleg tega zdaj oba veva, kako pomembna je komunikacija in sprotno reševanje problemov, četudi se zdijo majhni. in menda je nehal toliko ponočevati, ker je ugotovil, da mu ne prinese kaj dosti več od vedno hujših mačkov in nesmiselnega trošenja financ. po drugi strani pa mi je strl srce in me zavrgel kot vrečko s pasjim drekom in sem ga ravno dobro prebolela. tako da bi trajalo kar nekaj časa, preden bi se mi povrnilo zaupanje vanj. poleg tega sem v fazi, ko čutim močno potrebo po tem, da si naredim nek načrt za bližnjo in daljno prihodnost. in to je lažje storiti sam, brez da na tvojo odločitev vpliva čustvena ali telesna navezanost na nekoga. tako da bi bilo smiselno najprej poskrbeti za materialno osnovo in šele potem za ostale aspekte.

v vsakem primeru pa si zasluži najmanj to, da še nekaj časa ostane v negotovosti.

  • Share/Bookmark
 

končno je pritisnila prava zima, s temperaturami okrog -10 ali še manj. načeloma me zunanji mraz ne moti, moti pa me, ko se moja soba kljub polno odprtemu radiatorju nikakor ne segreje in oblečena v tri jopice ter zavita v deko patetično čepim v naslanjaču in zmrzujem. sanjarim o ljubimcu, ki bi mi pogrel kri, in še kaj drugega, ampak namesto da bi se podala v akcijo v katerega od petdeset tisoč barov ali klubov, ki so se v zadnjih letih nasrali v okolici, ponavadi obtičim za mizo v kuhinji, ker je tam najtopleje, in s cimro tolčem vodke iz zmrzovalnika. ali pač kak drug alkohol, ki je ravno pri roki.

ker je moje življenje trenutno precej dolgočasno in rutinirano – vstajanje ob pol osmih, zajtrk, umivanje zob, oblačenje, podzemna, job (ki to ni, ker je v bistvu praksa, ampak job se sliši bolj imenitno), podzemna, večerja, serije/filmi/knjige, spanje – lahko napišem kaj o cimrinem ljubezenskem življenju. videva se namreč s približno dvajset let starejšim možakom, ki je njen sodelavec in ima hči natanko njenih let. še vedno je poročen – vendar z ženo nista skupaj – in ima obenem punco, ki je natanko cimrinih let. ampak menda nista seksala že kako leto in imata nekakšno krizo. preveč dobro jima res ne more iti, če več časa preživlja z mojo cimro. vse skupaj se mi zdi prezapleteno in predramatično, da bi si želela imeti kaj preveč opravka s tem. ampak cimra nekako hendla. vsaj zaenkrat. v mladosti je bil junkie in je nekaj let celo živel na ulici. pri 18 se je poročil in imel otroka. zdaj izdeluje inštrumente in razne zadeve iz usnja in lesa, igra v bendu in se ne pusti omejevati z raznimi konvencijami.

dobra stran njegove starosti (ima jih kakih 56) je ta, da se mu zaradi zavedanja omejenega časa, ki ga ima na razpolago, ne da ukvarjati z nobenimi igricami, pumpanjem ega, neodločenostjo in podobnimi jajci. zato se recimo ne obotavlja priznati, da je zaljubljen, ne zdi se mu sramotno poslati 10 mesidžev v dnevu in sredi noči zvoniti na vrata, da bi ji prinesel svetilko, ki jo je ravno naredil (čeprav je to občasno malo nadležno za ostale stanovalce). po eni strani zveni kot obsedenost, po drugi pa si želim, da bi lahko absorbirala vase malo njegove spontanosti in jajc (ne dejanskih seveda, da ne bo pomote. njegova jajca me niti malo ne zanimajo).

sita sem že namreč te preklete racionalnosti in analitičnosti in tridesetkratnega premisleka, preden kaj rečem ali storim. če bi vedeli, da imamo samo še kratek čas, preden se stegnemo, verjetno ne bi več izgubljali toliko časa in energije z analizo vsake jebene besede, lastne ali tuje, in enostavno sledili trenutnemu impulzu. tako pa se preveč bojimo za svoj krhki ego in skrbimo za brezhiben videz svojega superega. verjetno zato nekateri od nas občasno radi malce pregloboko pogledamo v kozarec ali potegnemo vase kako kemično snov – da bi vsaj za nekaj ur ušli svoji glavi, svojim (samo)kritičnim, pretirano analitičnim možganom in notranjemu glasu, ki kar naprej teži in nekaj hoče od nas. kakšna blaženost je pravzaprav, ko za nekaj časa v glavi vse potihne, ko se brez povoda režiš vsemu in ničemur, klobasaš neumnosti in plešeš kot varovanec zaprtega oddelka psihiatrične klinike. ker ti je povsem vseeno, kaj si kdorkoli misli o tebi, ali boš naredil iz sebe največjo budalo pod soncem in ali si videti kot courtney love v najslabši fazi. nič od tega ni niti najmanj pomembno, saj ti je uspelo utišati svojega največjega kritika in ječarja – svoj ego, samega sebe.

edini problem je seveda nevarnost alkoholizma oziroma zlorabe drog. in pa dvojni maček naslednji dan – fizični in moralni. kajti s streznitvijo se spet zbudi tisti nadležni glas v razboleli betici in ti začne jovo na novo težiti.

  • Share/Bookmark
 

v soboto se je uresničil eden mojih najtemnejših scenarijev, povezanih z ircem – videla sem ga na ulici, z roko v roki s svojo novo punco ali ljubimko ali karkoli že, in seveda sta bila oba nasmejana. na srečo me nista videla, stala sta pred semaforjem, zatopljena v svojo intimno sfero. za nekaj trenutkov sem obstala in buljila v njiju kot idiot, z razbijajočim srcem in rahlo vrtoglavico. potem sem se odvlekla domov. seveda si nisem mogla pomagati, da mu ne bi poslala mejla, kjer sem napisala, da si želim, da mi ne bi lagal glede emily (trdil je namreč, da sta samo prijatelja). da bi, glede na to, da živiva v isti ulici, lahko pričakoval, da se bomo slej ko prej srečali.

tistega večera je bilo neizogibno, da se napijem, grem plesat na osemdeseta, flirtam z vsakim tretjim moškim (česar sicer praktično nikoli ne počnem; nasprotno, prepričana sem, da sploh ne znam flirtati), plešem z vsakim četrtim in se z enim, nekim mišičastim svetlolasim mladičem, ki v treznem stanju ne bi nikoli pritegnil moje pozornosti, celo poljubljam. na dobre stare čase. domov sem prišla okrog 9h zjutraj in večino naslednjega večera preživela sklonjena nad straniščno školjko. v starih časih vsaj nisem imela takšnih mačkov.

irec mi je poslal precej idiotski odgovor, češ da mi ni lagal, da nima ničesar za skrivati, ampak da se je pač težko navaditi biti sam, potem ko si z nekom tako dolgo delil posteljo. in da je našel tehniko (ja, to, da fuka »prijateljico«). in da bi bilo mogoče dobro, da se spet dobiva in malo pomeniva o tem. seveda sem to možnost zavrnila. ne mislim se meniti z njim o njegovem spolnem življenju.

če sta res samo fuckbuddyja, na kar očitno namiguje, zakaj sta se držala za roko? se fuckbuddyji po novem držijo za roke? mogoče sem preveč staromodna in so se meje med partnerstvom in zgolj seksualnim razmerjem zabrisale. ali pa je pač poln dreka. kar je še en razlog več, da se neham ukvarjati z njim in njegovim (spolnim) življenjem. in pač sprejmem opcijo, da bom najbrž še kdaj naletela nanj, ali še huje, nanju.

kot zakleto se mi zdaj, ko bi najbolj potrebovala distrakcijo, izraelec (avtor nespodobnega povabila) ne javi več. mogoče je tudi on, tako kot baje irec (očitno sem trenutno pri narodnostih, ki se začnejo na črko i), hotel samo fuckbuddyja. kar sem potem s povabilom na pivo preveč zapletla, saj je bilo preveč podobno dejtu.

najbrž bi bilo dobro, da se za nekaj časa neham ukvarjati z moškimi. mislim, da bom precej mirnejša.

  • Share/Bookmark
 

nespodobno povabilo

18.11.2013

načeloma imam rada direktnost. morda ne ravno v smislu, da ti nekdo na kak še posebej slab dan, ko si fizično in psihično povsem na dnu, zabrusi v obraz, da izgledaš kot kup dreka – temu bi prej rekla nesramnost (pa čeprav je res). v mislih imam neposrednost v zadevah srca in/ali seksa. raje kot neko igranje razvlečenih in zapletenih igric, ki jih najbrž ne bom nikoli razumela ali obvladala in katerih cilj naj bi bilo pretvarjanje, da niti nismo tako zainteresirani za osebo v igri, imam, da so zadeve jasne.

oziroma sem imela raje do pred nedavnim, ko sem bila ujeta povsem nepripravljena. nek prijateljev prijatelj, za katerega sem sicer vedela, da sem mu všeč, vendar nikoli nisva uspela kaj dosti govoriti, me je po komaj kakih 10 ali 15 minutah pogovora, ki ni vključeval nobenega (vsaj ne zavestnega) flirtanja, nenadoma vprašal: »do you wanna go to your place?« od presenečenja sem – morda malenkost ostro – odgovorila: »well, i am going to my place.«

»so – you don’t want me to come with you?«

»um, nooo.«

»oh, ok. so maybe not tonight.«

»no, definitely not tonight.«

po nekaj trenutkih neugodne tišine sem dodala: »you have a very direct approach.« nakar je zamomljal nekakšno opravičilo in pomirila sem ga, da je vse ok. nadaljevala sva s prvo nevtralno temo, ki mi je padla na pamet, in preostalih nekaj minut pogovora nisva več omenjala neposodobnega povabila.

kasneje sem se spraševala predvsem dve stvari.

prvič, kako to, da je bil tako direkten. to bi se mi zdelo manj čudno, če bi šlo za nekoga, ki bi ga recimo spoznala v baru in z njim flirtala in bi bilo nedvomno jasno, da se močno privlačiva. v tem primeru bi verjetno – vsaj v svojem trenutnem stanju – povabilo sprejela. tako pa gre za praktično najboljšega prijatelja moža moje dobre prijateljice (zapleteno, vem), tako da je jasno, da bo večina stvari prišla na dan. je morda glede na to, da se je ob skoraj istem času razšel z ženo (še vedno težko dojamem dejstvo, da se v mojih letih ljudje že ločujejo in pošiljajo otroke v šolo) kot jaz z ircem, čutil neko povezanost z mano in predvideval, da si želim istega kot on? ali je zadeva veliko preprostejša in je imel enostavno prepolna jajca, da bi razmišljal?

drugo vprašanje, ki mi je rojilo po glavi, je, zakaj sem ga zavrnila. je privlačen, prijazen in zanimiv, poleg tega je glasbenik, kar dokazano dela ljudi fukabilnejše, vrh vsega pa bi mi po vsej nedavni čustveni drami zelo ustrezala kakšna nezapletena telesna afera.

(zdajle imam v glavi tisočkrat prežvečeno frazo, ki jo tako rada uporablja televizijska kolegica carry bradshaw: i couldn’t help but wonder…) je možno, da ne prenesem tolikšne neposrednosti? ali kljub vsemu potrebujem vsaj malo celofana, ki naredi stvari navidezno nedolžnejše? vsaj malo pretvarjanja, da ga v bistvu zanima moja življenjska zgodba in bi rad spoznal mojo osebnost, preden dobi moje telo?

če je to to, potem očitno nisem tako zelo odprta, kot sem mislila.

morda pa gre za to, da se ob tolikšni direktnosti izgubi čar negotovosti in pričakovanja. stvari, ki jih dobimo zlahka, niso nikoli tako privlačne kot tiste, za katere se moramo vsaj malo potruditi. včasih se mi je zdelo prepričanje, da se mora človek delati težko dostopnega, če hoče biti nekomu zanimiv, bebasto. zdaj vidim, da ima poanto.

kar se je dokazalo že dan po nespodobnem povabilu, ko je najin skupni prijatelj praznoval rojstni dan, mojega nesojenega ljubimca pa kar ni in ni bilo. končno se je prikazal, me samo na kratko pozdravil in potem po slabi uri odšel, brez da bi govoril z mano. seveda me je takoj začelo zanimati, zakaj je tako hitro izginil. povedali so mi, da mora naslednji dan delati ali nekaj podobnega. ampak moje zanimanje zanj je, v primerjavi s prejšnjim večerom, močno naraslo.

no, v končni fazi sem ga kontaktirala jaz. mogoče se je tudi sam zavedel, da navidezna brezbrižnost deluje veliko bolj privlačno kot neposrednost. sicer sem ga povabila ven na pivo, ne k sebi domov, ampak kdo ve, kako in kje se bodo zadeve končale. sploh, če ne bo deloval preveč zainteresirano…

  • Share/Bookmark
 

stalkerji

6.11.2013

prav strašljivo je, kako se lahko vsakdo izmed nas v nekem trenutku spremeni v stalkerja. sploh odkar obstajajo razna družabna omrežja, ki beležijo vsak človekov korak, če jim to dopustimo. zlasti rado se zgodi, da po končanem razmerju (predvsem v primeru, da smo bili puščeni mi) obsesivno preverjamo fejsbuk profil svojega bivšega oziroma bivše in mrzlično iščemo dokaze o njihovih novih ljubeznih in aferah. vsako njegovo novo fejsbuk prijateljstvo z osebo – v mojem primeru – ženskega spola, vsako pojavljanje njegovega imena v povezavi s kakšno žensko, ki ni njegova dolgoletna prijateljica ali sorodnica, nam vzbuja sume in vodi v preverjanje njenega profila in nov val stalkanja.

preklet naj bo zuckerberg in njegova banda.

v takšen val obsesije sem za nekaj dni padla tudi sama. na srečo je irec sicer zelo skop uporabnik fejsbuka, zaradi česar sprva tudi nisem čutila potrebe po tem, da končam najino virtualno prijateljstvo. ampak skoraj dva meseca po tem, ko me je pustil, se je na njegovem zidu pojavilo sporočilo njegove nekdanje sodelavke, ki je oznanjalo, da gresta skupaj na irsko. nemudoma sem zaslutila, da je to taista ženska, ki jo je sprva navedel kot vzrok za prekinitev najine veze. dejstva so se nekako ujemala. začelo se je nekajdnevno nevrotično preverjanje njenega profila in iskanje morebitnih novih dokazov. kmalu se je pod sporočilom pojavil komentar irčeve tete, kakšna škoda da je, da je odšla iz dublina ravno sedaj, ko prihajata onadva, in kako lepo bi bilo videti nečaka in spoznati emily (kakor je dotični osebi ime). to sem seveda štela še za dodaten dokaz, da sta zdaj par. vmes sem se sicer skušala tolažiti, da sta mogoče vseeno samo prijatelja in sta šla pač za nekaj dni na irsko. čeprav temu nisem čisto verjela.

v nekem trenutku sem se zavedla, da moje stanje meji na norost, zato sem končno končala najino virtualno prijateljstvo in mu poslala mejl. že pred časom sva se mislila dobiti, vendar sem potem v zadnjem trenutku odpovedala, saj sem se bala, da ne bom prenesla srečanja. ampak želja po tem, da končno izvem, ali sta z emily par ali ne, je bila močnejša kot strah. zdelo se mi je tudi bolje, da to izvem od njega in se s tem poskusim sprijazniti, kot pa da ju nekega dne srečam na ulici in doživim infarkt. poleg tega mi je moral vrniti volneni šal, ki sem ga pozabila pri njemu.

včeraj sva se torej dobila. v dveh mesecih se ni nič kaj spremenil. še vedno je imel tisti tipični, rahlo utrujeni in prepiti izgled, pač posledica štirih dni popivanja na irskem. sprva mi je šel malo na živce njegov, prav tako tipični, šaljivi ton. zdel se mi je neprimeren, glede na to, da mi je zlomil srce. nemudoma je butnilo iz mene vprašanje, ali sta z emily par. njegov »ne« ni bil tako odločen, kot bi si želela. v njem sem razbrala kanček dvoma. takoj zatem je dodal, da sta »bolj prijatelja kot kaj drugega.« kar očitno pomeni, da sta kljub vsemu malo več. vprašala sem ga tudi, če je ona tista, ki naj bi bila razlog za to, da je prekinil z mano. na to je odgovoril pritrdilno. nato je dodal, da se mu zdi, da je lezbijka, ker je ji je menda všeč neka ženska. po tem nisem spraševala dalje.

preostali čas sva se pogovarjala o vsem, kar se nama je zgodilo v zadnjih dveh mesecih. v tem času je bil aretiran zaradi kolesarjenja pod vplivom alkohola in je moral nekaj ur preživeti v celici. izgubil je tudi svoj pasoš, zaradi česar ni mogel na obisk k bratu v london. razmišlja o tem, da bi šel naslednje leto potovat in vmes delat. veliko se očitno tudi druži z emily, s katero je, po mojih predvidevanjih, v nekakšnem fuckbuddy razmerju. skratka, bilo je jasno, da uživa v svojem samskem življenju, končno odrešen suženjskih spon »resnega« razmerja.

pa naj. ali kaj.

čeprav še vedno boli, zdaj vsaj vidim, da z njim pač ne bi imela prihodnosti. naj se zapija do nezavesti s svojimi buddies in fuckbuddies, če mu tako paše, naj preživlja noči v zaporniških celicah in vsak mesec znova izgublja bančne kartice, potne liste, torbe in na milijone sivih celic. naj vsakih nekaj tednov pride na dan z novim načrtom, ki ga ne bo nikoli realiziral, kot je recimo ta o baru, ki naj bi ga odprl s prijatelji, o nakupu razpadle bajturine za organiziranje zabav, o izdelavi trenutno zelo priljubljenih lesenih gajbic za vino, in tako dalje. vse to je sicer čisto simpatično (vsaj to z načrti, tisto s popivanjem in aretacijami malo manj), ampak kaže na to, da še zdaleč ni zrel za razmerje, kakršno potrebujem jaz. to bi mi moralo postati jasno že prej, ampak kaj, ko se je tako enostavno slepiti, ko nekoga ljubiš.

čeprav mi je srečanje z njim spet malo načelo rane, sem vsaj prenehala s stalkanjem. počutim se bolj uravnovešeno. vem, da za razpad najine veze ni kriva neka emily, in da bi do njega prišlo slej ko prej. potreben je bil samo povod.

to je tudi eden od problemov mesta, kot je berlin. v njem živi toliko mladih, privlačnih in samskih ljudi, da je za marsikoga skušnjava prevelika. zakaj bi se vezal na eno osebo, če jih lahko preizkusiš na desetine? ali stotine? glede na to, da nimam več interesa za množično preizkušanje in da so mi one-night-stands mučni, sem morda izbrala napačno mesto. čeprav sem nisem prišla z načrtom, da tu najdem ljubezen svojega življenja, s katero bova skupaj, dokler eden od naju ne krepne, sem verjetno nekje v kotičku zavesti na to vseeno upala.

in verjetno, kljub razsutim sanjam, še vedno upam. do naslednje razpadle veze. in po njej.

  • Share/Bookmark
 

breakup

15.10.2013

pred dobrim mesecem sva se razšla z ircem. natančneje, on je nekega petkovega večera planil v sobo in izstrelil, da ima »feelings for someone else and wants to persue them.« od šoka sem se sesedla na posteljo in jecljala nekaj o tem, kaj bo potem z najino selitvijo in potovanjem v grčijo in kdo je ta »someone else« in kako lahko kar tako na hitro odjebe nekoga, s katerim je skupaj že dve leti in naj bi čez mesec dni z njim zaživel. njegovi odgovori so bili skopi in njegova navzočnost mi je hitro postala mučna, zato sem mu rekla, naj gre. ko je bil že pri vhodnih vratih, sem za njim zavpila, naj pusti ključe mojega stanovanja.

potem se je začelo hlipanje.

prvo noč kljub konkretni količini vodke in cigaret nisem mogla zaspati brez pomirjevala. po slabih treh urah sem se zbudila z ogromnim herpesom na ustnici in dušečim pritiskom v prsnem košu. še zdaj ne vem, kako sem preživela te prve dni. jedla in spala nisem skoraj nič, tako da sem bila videti kot zombi in tudi počutila sem se tako nekako. ko sem šla k njemu po svoje stvari, sem bila sicer trdna in odločna. v nasprotnem primeru bi obstajala velika nevarnost, da se pred njim povsem zlomim, česar pa nisem hotela.

čez nekaj dni mi je poslal mejl. v njem se je večkrat opravičil za svoje gnusno ravnanje in napisal, da ima v glavi totaln kaos in da mu je šele po pogovorih z družino in prijatelji uspelo nekako dognati, zakaj je ravnal tako, kot je. menda je bila punca, ki jo je navedel kot razlog za prekinitev z mano, samo »katalizator najinih problemov«. problemov, za katere sploh nisem vedela, da jih imava. oziroma se mi niso zdeli ravno problemi, sploh zato, ker o njih nisva nikoli govorila. priznal je, da je bil preveč pasiven v razmerju in zato ni nikoli omenjal stvari, ki ga težijo. podobno je bilo z mano, ker pač nisem hotela ustvarjati drame in mu težiti in ga omejevati v njegovi svobodi. očitno sva bila oba preveč uvidevna. in očitno imava oba težave s komuniciranjem.

v odgovoru na njegov mejl sem mu opisala svojo plat zgodbe in razložila vse nejasnosti in zmotne predstave, ki jih je imel o meni. rekel je, da bo za odgovor potreboval nekaj časa. ko se po enem mesecu še vedno ni oglasil, sem vedela, da najbrž ne bom dobila več nobenih odgovorov. in res, ko sem ga o tem pobarala, je napisal, da si je dolgo razbijal glavo, vendar mu ni uspelo iz nje iztisniti ničesar pametnega.

nekaj časa sem mislila, da bova mogoče uspela zvezo rešiti. da potrebujeva dolg, odkrit pogovor, in da morava delati na najinem odnosu. ampak po njegovem zadnjem mejlu sem izgubila še zadnje upanje in delno tudi interes. končno sem začela bolj kritično analizirati najino razmerje in ugotovila, da sem vanj vlagala veliko več kot on in da verjetno še ni zrel za naslednjo fazo. o tem med drugim pričajo dejstva, da mu največ še vedno pomeni popivanje s prijatelji, da ni sposoben govoriti o stvareh, ki ga težijo, in da ne zmore samorefleksije brez pomoči družine in prijateljev.

po vsem tem se sprašujem, koliko ga sploh poznam. zdaj se mi zdijo klišejske fraze iz ameriških filmov, »i feel like i don’t know you at all« ali »who are you?« popolnoma razumljive. dejansko se mi zdi kot tujec in zdi se mi tudi, da je precejšen tujec sam sebi. zdaj tudi razumem, zakaj ne mara ničesar početi sam in zakaj se mora vedno, kadar slučajno je sam, zamotiti z računalnikom ali knjigo. ker se boji svojih misli. kar ima morda spet vezo z njegovo družinsko situacijo, itd., ampak v to se zdaj ne bom spuščala. ne morem si pomagati, da ne bi igrala psihoanalitičarke.

konec koncev je seveda vseeno. kar je, je, in bolje je, da se je zgodilo, preden sem se preselila k njemu. kar bi se moralo zgoditi ta mesec. in kar je bila njegova ideja.

deset dni po tem, ko je prekinil z mano, bi morala iti skupaj v grčijo. ker sva že imela letalski karti in plačanih par nočitev v atenah, pa tudi zato, ker sem si želela proč iz berlina, sem šla vseeno. z mano je šel brat. v kočni fazi je bilo tako morda še bolje, ker imava z bratom bolj podobno predstavo o dopustu in nama ni problem cel dan početi nič drugega kot ležati na soncu in plavati. malo so bili nadležni edino zaljubljeni parčki, ob katere sem se spotikala na vsakem koraku. včasih me je potem zlobno prešinilo: uživajte, dokler traja, itak ne bo dolgo. ah, cinizem, orožje občutljivih in zlomljenih src.

  • Share/Bookmark
 

gobe

16.06.2013

včasih mora človek paziti, kaj piše. kajti lahko se zgodi, da fikcija postane resničnost.

tako se je vsaj zgodilo z mojo kratko zgodbo ”gobe”. v njej sem pisala o ženski, v katere dnevni sobi čez noč začnejo iz tal poganjati gobe.

pri meni je situacija sicer malenkost drugačna. pred dobrima dvema mesecema so se na steni v moji sobi, in sicer tisti, ki meji na kopalnico, začeli pojavljati vlažni madeži. hitro so se širili in čez nekaj tednov se je razvila kar spodobna plesen. medtem si je zadevo ogledal hišnik in strokovno presodil, da se bo zadeva najbrž uredila sama od sebe, zato je madeže enostavno premazal z neko belo snovjo.

vendar so se madeži širili naprej. in pred slabim tednom sem nekega jutra na dnu stene, kjer se stika z lesenim robom in se nato začnejo tla, opazila nekaj nenavadnega. od daleč je bilo videti kot dva majhna surova makarona in najprej sem pomislila, da ju je tja prilepil moj potegavščine ljubeči fant. ko pa sem si ju ogledala pobliže in se ju, za vsak slučaj zaščitena s papirnatim robčkom, dotaknila, sem z gnusom spoznala, da rasteta izza lesenega roba. moja zgodba se uresničuje, sem pomislila, in rahlo omotična oddrsala iz sobe.

od takrat je minilo pet dni in v tem času sta gobi precej zrasli in dobili naraščaj. poleg tega se jima je pridružila še ena, veliko večja kolegica, ki počasi, a zanesljivo leze izpod lesenega roba.

medtem si je steno in kopalnico ogledal nek mojster, ki ga je končno poslala uprava, in v mali kamri med kuhinjo in kopalnico, kjer shranjujemo razno kramo in peremo perilo, za pralnim strojem našel še nekaj primerkov gobje družine. menda je problem v neizolirani kopalnici, zato bo treba najbrž odstraniti ploščice in banjo, izolirati steno, verjetno odmakniti tudi del lesenih tal v moji sobi, kjer se vidno nabira vlaga in ki očitno postajajo idealna podlaga za gojenje gob.

že nekaj dni ne spim več v svoji sobi. v njej kljub na stežaj odprtemu oknu prevladuje nekakšen oster gobast vonj, verjetno predvsem zaradi plesni. ampak najodvratnejši mi je pogled na rastočo in razmnožujočo se gobjo zalego, ki si hoče prilastiti mojo sobo in postopoma verjetno celo stanovanje. v sobo grem samo po najnujnejše, in še takrat se poskusim iz nje čim hitreje pobrati.

očitno je čas, da se izselim iz stanovanja. tako kot protagonistka moje zgodbe.

moram odslej tudi paziti, o čem pišem? morda bi se morala omejiti na ljubezenske zgodbe in pustolovske romane s srečnim koncem. bizarne zgodbe očitno niso najboljša ideja.

  • Share/Bookmark
 

deutschkurs

4.03.2013

prišla je nova cimra in z njo, povsem nenapovedano in neodobreno, tudi njen fant. zdaj v malem trisobnem stanovanju živimo štirje. kar ne bi bil tak problem, če bi bili v krvnem ali duševnem sorodu. in če ne bi bila oba nonstop doma in kadila kot turka (in tudi dejansko sta turka). in če ne bi on nonstop na ves glas prepeval in spuščal čudnih živalskih zvokov. ampak ne morem se konstantno pritoževati nad cimri. komu se pa da poslušati. itak se pa, če bo vse po sreči, čez slaba dva meseca selim.

končno pa je prišla tudi socialna podpora in z njo tečaj nemščine.

jezikovni tečaji za priseljence so ponavadi zanimiva mešanica različnih kultur in karakterjev. med 22 osebki je vse od razrednih klovnov, arogantnih faliranih študentk medicine in starih hipurk do ruskih in tajskih nevest, ki so svoje može spoznale prek interneta in po kakem desetletju življenja v nemčiji ugotovile, da se bo le treba naučiti nemško. v zadnji klopi sedita trideset- in petdesetletnica, ki se ves čas hihitata, in ju utiša šele grožnja, da se bosta morali razsesti. večino časa se počutim, kot da sem spet v osnovni šoli.

so pa tudi kakšni zanimivi momenti. po današnjem branju članka o prekomernem najstniškem opijanjanju, denimo, je moldavka sredi tridesetih vneto zatrjevala, kako kajenje marihuane nujno vodi k tršim drogam, zaradi česar sva z desno sosedo španko, 41-letno seksi mamo 22-in 20-letnih otrok, bruhnili v smeh, in ji je učitelj srednjih let razumno razložil, da temu ni nujno tako.

medtem ko je cca. 50-letna grkinja v hipurskih capah svoji namišljeni sosedi razlagala, kako je poskusila že vse, je otroški nogometni trener iz kameruna učitelja nedolžno vprašal o razlikah med travo, kokainom in heroinom, ker menda nima pojma o drogah in tudi še nikoli ni poskusil alkohola. dobil je zelo dolg in nazoren odgovor, vse od izvora in pridelave do načinov uporabe (učitelj ima očitno izkušnje). in potem razlagal, kako je nekoč v kamerunu vsem članom njegove ekipe trener pred tekmo vsilil neke tabletke, po katerih so tekli, kot še nikoli prej, se brezumno metali po tleh in nasprotnikom pod noge, in na koncu zmagali z 14:0.

po tekmi je dva tedna preživel v bolnišnici, ker je bil tako potolčen. trener je bil menda aretiran.

po njegovi razlagi je moja leva soseda, 40-letna poljska mama treh deklic, navdušeno večkrat vzkliknila, da hoče takšno drogo tudi ona. pomislila sem že, da bi ji dala številko svoje dilerja, a sem si potem premislila. človek nikoli ne ve.

  • Share/Bookmark